Nimata dielat tu nedejo

Prepričan sem, da so določena velika slovenska podjetja v preteklih desetletjih propadla, ker so delavci v nedeljo delali. Če bi bila nedelja naš civilizacijski dosežek, ne bi smeli dovoliti, da v nedeljo delajo niti judje, muslimani, ateisti… V nedeljo odprte trgovine uničujejo naše družine in nas vodijo v izumrtje.

V krščanski tradiciji velja za prvo prikazovanje Marije njen obisk apostola Jakoba v Zaragozi, leta 40 (Nuestra Senora del pilar). Od takrat njena prikazovanja skozi 2000 letno zgodovino niso prenehala in jih je registriranih nad 2.000.

Za začetek prikazovanj v moderni dobi nekateri navajajo njena prikazanja s. Katarini Labouré, v Parizu, v ulici Rue du Bac (1830). Pred tem se je s. Katarini, 6. junija 1830, prikazal Jezus kot križani kralj. V času noviciata je s. Katarina videla Jezusa vsakič, ko je stopila v kapelo.

Sledila so mnoga Marijina prikazovanja, ki jih je Cerkev priznala za pristna. Eno izmed bolj znanih je njeno prikazovanje v La Salette v osrčju francoskih Alp, na 1800 mnv, 19. Septembra 1846. V Porčinju se je Marija prikazala približno 9 let pozneje in tri leta prej kot v Lurdu (1858). Kot vemo se je Marija pred 100 leti prikazala v Fatimi (1917).

”Marija žanjica“

V Porčinju pri Čedadu (it. Porzus) Materi Božji domačini pravijo tudi ”Marija žanjica“ in jo upodabljajo s srpom v roki. Srp je držala v roki 8. septembra 1855, na praznik Marijinega rojstva, ko se je prikazala desetletni Terezi Dush, slovenski deklici in se je z njo pogovarjala ”po naše“, prav po domače. To dejstvo bi moralo biti za nas Slovence spodbuda, da bi njena naročila v Porčinju vzeli zares. Terezija Dush se je rodila 10. septembra 1845 kot zadnja od sedmih otrok očetu Jožetu Dušu in mami Katarini, roj. Grimac.

Vzdušje v času, ko se je Tereziji prikazala Marija je bilo moreče. Avgusta in septembra 1855 je v epidemiji kolere v Porčinju  in sosednjih Podratah (Clap) umrlo 32 ljudi, med njimi tudi kaplan Giuseppe Costaperaria.

Na mali šmaren, 8. septembra, se je Terezika v dolu, kjer je kot običajno pasla kravo, pripravljala, da se z živaljo vrne domov. Ob potočku je v koš nažela še nekaj trave, da bi jo pozneje v hlevu položila kravi v jasli.

Okrog poldne je mala deklica s srpom v roki šla v Dolino, pod vasjo, da bi požela nekaj trave za krave. Sama je vedela, da se v nedeljo in praznike ne sme delati, toda mama ji je ukazala.

Na lepem jo je nagovoril ženski glas: »Hčerka, kaj delaš tu?« Ozrla se je in zagledala v kmečka oblačila oblečeno žensko. »Nekaj trave bi rada nažela,« je rekla Terezika. Lepa in mila, v bleščečo obleko oblečena gospa, pa ji je rekla: »Ne veš, da je danes praznik, da Bog prepoveduje delati na praznik in je to greh?« A je deklici že spravljivo predlagala: »Daj srp meni, ti bom pomagala!« Mati Božja ji je vzela srp iz rok in sama požela majhen snop trave. Nato ji je priporočila, naj se ne dela ob nedeljah in drugih prazniki ter ji naročila, naj to pove vsem vaščanom. Treba je tudi spoštovati post in vigilijo. Devica Marija je dodala, naj ljudje prenehajo preklinjati, ker so grde besede zelo velik greh, ki Boga žalijo. Mati Božja je dodala, da če se svet ne spreobrne in postane boljši, lakote in bolezni ne bo konca.

Drugo prikazovanje je bilo v vaški cerkvi med sv. mašo. Takrat ji je Mati Božja natisnila na levo roko mali križec (dolg približno tri centimetre), ki se je bleščal, kakor da bi bil iz zlata. Pred tem, deklici ljudje niso verjeli, ko so videli to znamenje, pa so začeli verjeli in opravljati vsa Marijina naročila. Križec je Terezi ostal do smrti.

Med tretjim prikazovanjem je Devica Marija Tereziji zaupala skrivnost, ki je deklica ni nikdar razkrila in jo je odnesla s seboj v grob.

Nekaj mescev potem sta zaradi kuge umrla oba njena starša in Terezijo je sprejel v svoj inštitut v Vidmu sedaj že sveti Luigi Scrosoppi (razglašen za svetega 2001). Ko je dopolnila 15 let, so jo poslali služit v neko družino v Čedad. Sčasoma je v njej dozorel Božji klic v redovništvo, vendar so jo velike težave ovirale pred dokončno odločitvijo. L. 1864 ji je »Mati Božja iz Nebes« med ponovnim videnjem razblinila vse dvome in jo opogumila, naj vstopi v Skupnost redovnic Božje previdnosti (Congregazione delle Suore della Provvidenza). Istega leta je bila 7. avgusta sprejeta med kandidatke, 19. marca 1867 pa so jo sprejeli v noviciat. 14. septembra 1868 je postala redovnica in od duhovnika Luigija prejela ime Maria Hozana. Njena naloga je bila vekomaj »hvaliti« Mater Božjo, ki jo je »tako ljubila, varovala in podpirala s prav posebno milostjo«. Po hudi bolezni je 16. avgusta 1870 umrla v Vidmu, ko še ni dopolnila 25 let. Ob smrti je že veljala za svetnico.

S časom je zgodba o prikazovanjih Device Marije v Porčinju šla v pozabo. Domačini pa so ohranili spomin in še naprej hodili molit rožni venec na kraj prikazovanja in so tam zgradili kapelico oz., kot pravijo domačini »jankono«. Ljudje pravijo, da je kraj Marijinega prikazovanja bil živo zelene barve tudi pozimi, ker se tam sneg najprej tali. Kapelico je zgradil Zuan (Ivan) Grimac, ki je zbral tudi pričevanja o Marijinem prikazanju.

V zadnjih letih je župnik v Škednju (Ts) g. Carlo Gamberoni začel raziskovati in pisati o tem čudežnem dogodku, medtem ko je se domači župnik mons. Vito Ferini s podporo takratnega videmskega nadškofa mons. Alfreda Battistija trudil, da bi se sporočilo Matere Božje iz Porčinja poznalo in širilo.

Marijina prikazovanja v Porčinju – sporočilo Slovencem in vsemu svetu

Že od poletja naprej, ko me je na to opozorila neka gospa, se mi zdi zanimivo, da je Marijino sporočilo v Porčinju zelo podobno njenemu sporočilu v La Salette. V oči padeta predvsem dve naročili: ne ob nedeljah delati in ne preklinjati. Mati Božja je dodala, da bodo sledile, če se svet ne spreobrne, lakote in bolezni. Njene napovedi so se uresničile.

Vemo, da so bile Marijine napovedi v Fatimi še veliko hujše, kot v La Salette in Porčinju. Dejstvo je, da so se uresničile njene napovedi, ki jih je dala v Parizu (1830), bodisi v nadaljnjih prikazovanjih. To bi moralo dati misliti tudi tistim, ki v Marijina prikazovanja ne verjamejo, se iz njih norčujejo ter nikakor nočejo slediti njenim spodbudam.

Marija nas pravočasno opozarja na satanove spletke. Francoska revolucija je bila napad na Cerkev: pobijanje škofov, duhovnikov… Komunizem je napad na Boga samega: ateizacija. Današnje nove ideologije so napad na Božje stvarstvo: brezkompromisno je potrebno uničevati posameznike, narode in celotno človeštvo, pa tudi stvarstvo (naravo) v celoti. Orodja za to so vojne, potrošništvo, zabavna industrija, umetno sprožene migracije, strategije za razpad družine, abortus, evtanazija….

Spoštuj Gospodov dan

To, kar mi da misliti je, da je Marija 1846 in 1855 govorila predvsem o spoštovanju 2. in 3. Božje zapovedi. Sam razumem njeno sporočilo nekako tako: kdor krši ti dve zapovedi, ga čakajo težke posledice: lakota, revščina, bolezni, vojne, neplodnost, izumrtje naroda… Da, kdor v nedeljo dela, pride na beraško palico. Ne gre za to, da nas Bog kaznuje. Kaznujemo sami sebe! Bog naš želi rešiti! Sam sem prepričan, da so določena velika slovenska podjetja v preteklih desetletjih propadla zato, ker so delavci v nedeljo delali. Če bi bila nedelja naš civilizacijski dosežek, ne bi smeli dovoliti, da v nedeljo delajo niti judje, muslimani, ateisti… V nedeljo odprte trgovine uničujejo naše družine in nas vodijo v izumrtje. Za razumevanje negativnih posledic nedeljskega dela je potreben t. i. »višji nivo razmišljanja« (ang. high order thinking). Mi mislimo, da so podjetja propadla zaradi korupcije, tajkunov… Že res, a potrebno se je vprašati, zakaj so se tajkuni sploh pojavili, zakaj je prišlo do »iranNLBgate«, kar skušajo sedaj nekateri pometati pod predlogo in to afero razglašajo za drugo, tretjo, četrto razredno temo.

Ne ubijaj!

Tako sta se leta 2001 ob 65-letnici pokola na kraju, ki mu domačini pravijo Topli vrh,spravno objela danes pokojni Giovanni Padoan (Garibaldi) in osopovec Redento Bello http://www.primorski.it
Tako sta se leta 2001 ob 65-letnici pokola na kraju, ki mu domačini pravijo Topli vrh,spravno objela danes pokojni Giovanni Padoan (Garibaldi) in osopovec Redento Bello http://www.primorski.it

V resnici je Porčinj, 90 let po Marijinem prikazovanju, postal tudi kraj kršenja Božje zapovedi »Ne ubijaj!«. V bližini Porčinja je Topli vrh (Malghe di Porzus). Planšarija na Toplem vrhu je državni spomenik, ki spominja na bratomor. Garibaldinci (komunistično usmerjeni partizani) so 7. februarja1945, pod vodstvom Maria Toffanina-Giacce, na tem mestu umorili 16 t.i. belih partizanov katoliško usmerjene partizanske brigade Osoppo. Med žrtvami je bil tudi Guido Pasolini, starejši brat filmskega režiserja Pier Paola Pasolinija. Italijanske oblasti so seveda ta dogodek pridno izrabljale za gonjo proti Beneškim Slovencem. Zaščitni odlok Zavoda za kulturne in krajinske dobrine Furlanije-Julijske krajine navaja, da je za pokolom, ki naj bi ga naročila videmska komunistična partija, posredno stala Jugoslavija s slovenskim partizanskim 9. Korpusom.

Kako pridemo v Porčinj

Iz furlanske ravnine je najbližje v Porčinj iz Fojde (Faedis) ali Ahtna (Attimis). Iz Ahtna vodi v Porčinj tudi označena pešpot, za katero potrebujemo približno 2 uri.

V Porčinja lahko pridemo tudi iz Kobarida skozi najzahodnejše vasi v Sloveniji: Borjano, Podbelo in Robidišče. Od Robidišča nadaljujemo pot po planoti Ravni (Piano delle Farcadizze) do Prevala s kapelico sv. Antona na 790 metrih nadmorske višine, kjer je razpotje. Tu sledimo kažipotom za vasici Prosnid (Prosenicco) in Subid (Subit) ter k planšarijam na Toplem vrhu (Malghe di Porzus). V naslednjem križišču se spustimo v Porčinj. Nekaj kilometrov stran je planšarija na Toplem vrhu, kjer se sedaj državni spomenik v spomin na pripadnike katoliško usmerjene partizanske brigade Osoppo, ki ga izvedli komunistično usmerjeni partizani garibaldinci. Od Robidišča do Porčinja je 11 kilometrov.