Zakaj se vsi začasni delavci, posebej mladi, tako razburjajo in jezijo zaradi svojih služb? V Sloveniji je postalo jasno, da se da s honorarnim delom odlično živeti. Ne samo odlično, celo luksuzno. (Zdaj že nekdanja) ministrica za šolstvo Stanka Setnikar Cankar je v zadnjih 11 letih z avtorskimi in podjemnimi pogodbami (v Italiji so temu približno odgovarjajoče co. co. co in co. co. pro pogodbe) zaslužila 636 tisoč evrov. Povprečno je to le nekaj manj kot 60 tisoč evrov letno. Seveda poleg profesorske plače na Upravni fakulteti, kjer je bila redno zaposlena. Paradoks v tej zgodbi je dejstvo, da je velik del avtorskih honorarjev Setnikar Cankarjevi prav tako izplačala Upravna fakulteta.
636 tisoč evrov “postranske” plače
Lepo torej: najprej z delodajalcem podpišeš pogodbo za nedoločen čas, nato pa še avtorsko pogodbo. In to seveda v javnem sektorju. Omenjenih 636 tisoč evrov so namreč Setnikar – Cankarjevi izplačale izključno institucije in organi v domeni države. Na prvem mestu, kot smo že omenili, Upravna fakulteta univerze v Ljubljani (541 tisoč evrov), sledi Ljudska univerza Sežana (20 tisoč evrov), Ljudska univerza Žalec (18 tisoč evrov) in tako dalje. Ob teh številkah je nekoliko smešno dejstvo, da so dekani fakultet ljubljanske univerze še pred dobrim mesecem na javni razpravi tarnali nad pomanjkanjem denarja, zaradi česar naj bi bilo potrebno črtati in zmanjševati študijske programe. Bomba, ki jo je z objavo podatkov o honorarnih izplačilih sprožil KPK, je posebej boleča za slovenske univerze. Na prvih desetih mestih med največjimi honorarskimi zaslužkarji v zadnjih 11 letih najdemo kar pet univerzitetnih profesorjev. Med njimi so trije s fakultete za upravo: poleg Setnikar Cankarjeve še Marko Vintar (569.102 evra) in Srečko Devjak (526.050 evrov). Iz akademskega sveta med deseterico najdemo še Vladislava Rajkoviča (443.945 evrov) in Maksa Tajnikarja (411.542 evrov). Gre za profesorje, ki jim je honorarno delo neki dodaten zaslužek ob rednem pogodbenem razmerju z univerzo.
Zaradi tega je glasno tarnanje dekanov o pomanjkanju financ dokaj smešno: medtem ko mlade raziskovalce, asistente in mlajše akademske delavce izkoriščajo in jim grozijo s prekinjanjem sodelovanja iz ekonomskih razlogov, se številni redni profesorji še dodatno “mastijo” z vzporednim delom. Pa naj še kdo reče, da močni in koreniti posegi v javni sektor niso potrebni.
Hipertrofični klientelizem
Seveda teh posegov država ne bi smela izvajati na plečih že omenjenih prekarnih mladih sodelavcev na fakultetah, če se omejimo na akademski svet. Morala bi se spoprijeti z bujno podrastjo akademskih privilegirancev in baronov. Podobna kasta je prisotna v vseh panogah, ne samo v akademskem svetu. Najbrž je to jasno. In ko vlada govori o varčevalnih ukrepih, bi morala najprej pomisliti na to, da temeljito počisti in uredi omenjeno podrast. Javni sektor se namreč še vedno in prepogosto dojema kot blagajna, ki je last vseh in je zato nikogaršnja last, oziroma je blagajna, ki jo zato lahko “posvečenci” mirne duše praznijo. Objava honorarnih prejemkov je sicer pod soj reflektorjev postavila akademski svet, a tukaj je na primer tudi javno zdravstvo. Gre za panogo, ki je življenjsko nujna za državljane. Jasno je, da bo zaradi njegove narave na tem področju denarni tok vedno precejšnji in bo zato tudi “privilegirancev” ogromno: kritik na račun razsipnosti v zdravstvenem sektorju je bilo vselej veliko. Nekdanji minister Tomaž Gantar je pred časom odstopil s tega mesta prav zaradi kronične in sistemske nezmožnosti razbitja klientelističnih mrež: svetovalne in zunanje pogodbe so tukaj zelo izrazit problem, ker so glavno sredstvo za napajanje že omenjenih klientelističnih mrež. Tukaj so rezi in racionalizacije še kako potrebni. Posebej pa je tukaj potrebna transparentnejša zakonodaja in natančnejša (nikakor ne obsežnejša) regulacija.
Fičko in Audi Q7
Problem pomanjkanja zdravniškega osebja in medicinskih sester, slabih delovnih razmer mladih raziskovalcev, znanstvenikov, pa tudi policistov, učiteljev in prekarnost vseh, ki se danes vključujejo v svet dela (tudi na področju javnega sektorja), je dejstvo. In mimo njega ne moremo. Žal pa med perečimi težavami prekarnih delavcev in klientelističnimi mrežami že dalj časa nemo opazujemo močne čelne trke. In ko sta v nesrečo s čelnim trkom soudeležena fičko in Audi Q7, je takoj jasno, kdo bo povlekel krajšo. Denarja je malo in še ta se navadno kanalizira po preferenčnih poteh. Ko govorimo o rezanju v javnem sektorju, bi bilo potrebno to imeti v mislih. Jasno je, da je racionalizacija potrebna. In to iz preprostih matematičnih in zdravorazumskih izračunov: država ne more potrositi več od tega, kar ima v blagajni. Če to počne, se lahko v trenutku znajde na robu prepada prezadolženosti. No, eden od primarnih ukrepov bi moralo biti seveda uničenje logike klientelizma, kar pa je, in to v Sloveniji vidimo na dnevni ravni, malodane misija nemogoče.
Dvojna morala
To se je še enkrat pokazalo ravno v aferi visokih honorarjev ter v nekaterih s tem povezanih potezah. Afera z razkritjem prejemkov Setnikar Cankarjeve je eksplodirala prejšnji četrtek, 5. marca. Dan kasneje je ministrica odstopila. Cerar je ni poskušal pretirano braniti. Sprejel je njen odstop, ob tem izrekel nekaj priložnostnih fraz, karavana pa je šla dalje. S pravnega vidika pa ministrica ni zagrešila nobenega kaznivega dejanja: pogodbe za honorarje so bile sklenjene legalno, prejemki so bili s tega vidika “čisti”. Moralno je bilo seveda potem nesprejemljivo, da bi ministrica z dvojnim zaslužkom odločala o rezih v tistem sektorju, kjer je sama obogatela. Kljub temu so bila izplačila izvedena povsem legalno. Kršitev zakonodaje ni bilo.
A Setnikar – Cankarjeva je vseeno odstopila. In tukaj se postavlja vprašanje dvoličnosti: zakaj minister za pravosodje Goran Klemenčič ni prejšnji teden odstopil, potem ko je Vrhovno sodišče ugotovilo veliko napako v presojanju premoženjskega stanja Janeza Janše? Sodišče je ugotovilo, da je KPK pod Klemenčičevim vodstvom kršila 22. člen ustave, ker, nekoliko poenostavljeno, prvemu človeku opozicije ni dala možnosti replike na sporno poročilo? Klemenčičevo poročilo, ki je nastalo na kršitvi ustave, je potem povzročilo padec vlade. Pravosodni minister pa je ostal na svojem mestu. Dvojna merila, ni kaj. Tako kot so dvojna merila tudi to, da se ni nihče posebej obregnil ob dejstvo, da je tudi predsednik vlade Miro Cerar v svojem “prejšnjem življenju” pošteno služil z javnimi ustanovami: skupaj od 2003 mu je v žep kapnilo 353 tisoč evrov. Seveda, manj je obremenilnih okoliščin kot v primeru Setnikar – Cankarjeve: Cerar ni bil zaposlen na institucijah, ki so mu honorar izplačevale. Vseeno pa gre za dokaj visoke zneske, na katere bi morala biti javnost pozorna.
Brez “pravil igre”
V senci tega dogajanja še naprej poteka interesni boj za obvladovanje slovenskega gospodarstva: prejšnji teden je bilo namreč odloženo imenovanje novih nadzornikov Slovenskega državnega holdinga (SDH), organa, ki nadzoruje približno 14 milijard evrov državnega premoženja (o tem bomo še pisali v prihodnje). Slika, ki se iz tedna v teden ponuja, je tako dokaj klavrna. Res je, Slovenija je danes v boljšem položaju kot decembra 2013. A to zaradi “zunanjih” okoliščin: rast je posledica predvsem dobrega izvoza. Žal pa so klice, ki so Slovenijo pripeljale v izjemno hudo krizo, še kako prisotne: klientelizem, politični in gospodarski sistem, ki temelji na prijateljstvih in ne na sposobnostih posameznika, okolje, v katerem je čutiti pomanjkanje osnovnih vrednot. Kriza očitno Slovenije ni stresla dovolj. Še vedno prevladuje logika arogantnega in požrešnega osebnega okoriščanja, namesto da bi zdravorazumsko iskali okvire za vzpostavitev “pravil igre”, ki bi se jih vsi držali. “No country for old men” (Ni prostora za starce), je v precej bolj krutih okoliščinah (mejnega območja med ZDA in Mehiko) tako pomanjkanje vrednotnega sistema poimenoval ameriški pisatelj Cormac McCarthy. V malem pa to velja tudi za Slovenijo: ne, niti tukaj ni prostora za starce.
Pripis uredništva: V sodelovanju med tednikom Novi glas in Časnikom objavljamo prispevek ekipe ustvarjalcev tega medija Slovencev v Italiji.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
