Nekje, nekoč

Kot vsi drugi smo v zadnjem tednu in pol tudi na Časniku pristavljali svoj piskrček k razmisleku o tem, kaj storiti po eksploziji politične bombe. Morda je kak bralec razočaran, ker na našem portalu ni našel jasnih smernic, kako naprej. Morda ga je kakšno stališče, zapisano na teh straneh, presenetilo in odbilo.

Želje in možnosti

Vendar je že tako, da prav še trajajoča politična kriza jasno razkriva, da je kljub vsem dobrim željam potrebno (ali bi vsaj bilo potrebno) upoštevati tudi možnosti. Tako imenovano politično stvarnost. In kar se slednje tiče, manevrskega prostora ni veliko. Sam še vedno mislim, kot sem zapisal, da bi bilo potrebno predvsem preprečiti popoln zasuk na stare tirnice, v “zlate čase” koalicij nacionalnega interesa. Zdi se, da se vsaj po včerajšnjih izjavah Karla Erjavca časovno okno, ko je bilo omenjeno še moč narediti, počasi, a zanesljivo zapira. Razočarani bodo hkrati tisti, ki stavijo na reformno voljo Slovenk in Slovencev in si na zastavo pišejo geslo predčasnih volitev. Nekoliko zaostreno bi dejal, da je sedanja večina v državnem zboru pomaknjena najbolj desno, kar je v poosamosvojitveni Sloveniji sploh mogoče. Čeprav je Luka Lisjak nedavno razvil spodbudno tezo o “reformni liberalni večini” na volitvah 2011, se sam bolj nagibam k hladni, toda trezni ugotovitvi, da brez pritegnitve delov koalicije nacionalnega interesa sploh ni mogoče oblikovati delujoče vlade. In možnosti, da bi bile te sile v koaliciji vsaj v manjšini, bodo po novih volitvah prej manjše kot večje. Če ne bo na vladanje tako rekoč obsojena koalicija ministrskih foteljev v celoti zasedla kar brez ljudskega glasovanja.

A če so možnosti v resnični politični areni slabe in nerazveseljive, to ne pomeni, da moramo pozabiti na osnovno zgodbo, na ozadju katere se vse dogaja, kot se. Še več, nujno potrebno si jo je prav v takih trenutkih priklicati v spomin.

Civilizacijski nesporazum

Jedro te zgodbe pa je, da je povojna slovenska družba zgrajena na globokem nesporazumu, ki ima razsežnosti civilizacijskega. Strašno breme, ki so si ga Slovenke in Slovenci in med njimi tudi tvorci povojne Slovenije naložili med drugo svetovno vojno in po njej, je njegova temeljna določnica. Logično je, da je ta družba vložila vse napore v to, da bi ga minimalizirala, ga razglasila za nepomembnega in neodločilnega, si na vso moč prizadevala za njegov izbris. Skozi desetletja je proces radiranja zajel vse več ljudi, ker si nihče želi v ogledalu videti tako zmaličene podobe resnice o tem prostoru.

Slovenska osamosvojitev bi bila priložnost, da z izročilom neučinkovitega izbrisa prekine, saj je v bistvu vzklila iz drugačnih korenin kot jugoslovanska Slovenija. Vendar so se Slovenke in Slovenci z razmeroma znatnimi demokratičnimi večinami vedno znova odločili, da raje ne bi tvegali mitskih, četudi lažnih predstav o sebi in svojem okolju. Odločali so se za življenje s civilizacijskim nesporazumom, ki so ga poznali, ne pa za življenje z nečim, kar bi rušilo njihove ujčkane mite. Odtod vratolomne povezave dveh zgodb, povojne in osamosvojitvene, ki v bistvu ne sodita skupaj, odtod paradoks, da se nam mora zdeti uboga in v evropskem merilu smešna sovjetska ikonografija slovenskega grba velik dosežek v primerjavi z njegovim starejšim bratom s Triglavom in zvezdo, odtod nevidna črta tabujev, ki si jo je v zadnjih dvajsetih letih upala javno prestopiti le peščica, o čemer je pred časom na Časnikovih straneh dobro razmišljal Lenart Rihar.

(Ne)pričakovani simbol

Tudi zato se je, naj se to komu zdi še tako groteskno, slutnja, da bi šlo drugače, utelesila v enem človeku. V Janezu Janši. Zato je za večino postal glavni nacionalni  bavbav, saj so se navadili na življenje s civilizacijskim nesporazumom in z napol uresničeno Slovenijo, ki pa ji ni bilo treba pogledati v kalni zgodovinski tolmun. Za znatno manjšino je simbol, da bo mogoče zamujeno med leti 1990 in 1992 nekoč nadomestiti. Ni nam treba ploskati vsem njegovim odločitvam v teh dveh desetletjih, ni se nam treba navduševati nad njegovo izbiro sodelavcev ali nad množico gorečih privržencev, ki utegne kdaj postati celo breme. Niti z njegovim zaradi dolgoletnega stanja na dežju javnih napadov in velikokrat demonizacije včasih precej opešanim občutkom za vse tiste, ki so dediščini civilizacijskega nesporazuma zavezani, ne da bi bili njegovi posebej dejavni ohranjevalci, se nam ni treba poistovetiti. Toda priznati mu moramo vse bolj navzočo zavest o nujnosti soočenja z nesporazumom kot pogoju za normalizacijo te skupnosti. Ker so skoraj vsi drugi z nesporazumom nekje na poti raje sklenili kompromis ali dva, so v očeh ljudi na obeh straneh izgubili takšno simbolno vlogo, četudi so morda menili, da jim pripada.

Nič čudnega, če se je civilizacijsko in zgodovinsko protislovje slovenskega prostora ob Janši hkrati na novo izrazilo na poseben način. Če bi jemali državo Slovenijo, kakršna je nastala junija 1991, zares, bi moral kljub vsem morebitnim pomislekom, ki spremljajo vsakogar z občutnejšo vlogo v zgodovini, nasploh obveljati za enega njenih poglavitnih tvorcev. Ker jo večina volilnega telesa v konkurenci z njeno povojno sestro v izogib spraševanju o razlikah med njima jemlje z rezervo, je Janša zanje največja grožnja tej državi, kakršna pač, do skrajnosti obremenjena s protislovji, je. In tako bo ostalo še dolgo, mimo te vladne krize in čez.

Upanje, da bi se kmalu kaj spremenilo, je zgolj tolikšno, kot je upanje Marije in umirajočega Tonyja v legendarnem muziklu Zgodba z zahodne strani, da bo “nekje” čas in prostor tudi za njuno ljubezen. A če ta “nekje” za slovenski prostor in tukaj živečo skupnost le nastopi, bo dobro vedeti, od kod smo pravzaprav prišli in kam naj bi šli.

Foto: Svarog