Ne vrag, le Švab bo mejak!

nemskavasVodja Združene Levice Luka Mesec je na vprašanje, od kje dobiti finance, dejal, da bi Nemčija morala plačati vojno škodo. Tovrstno apeliranje na drugo svetovno vojno pa je skupaj z izdajo dokumentarca Po sledeh izbrisanih, ki ga je izdalo Društvo nemško govoreče mladine skupaj z Društvom Kočevarjev staroselcev, povod za pričujoči tekst. Oba povoda sicer nimata neposredne povezave, a sta vendarle odlični izhodišči in sicer iz dveh razlogov. Prvi je odnos do Nemcev in Italijanov na slovenskem, ki je še vedno v veliki meri zaznamovan z nacionalno mitologijo in drugič, ker se o usodi nemške manjšine po drugi svetovni vojni skorajda ne govori. A vendar, če se spomnimo na besede Borisa Kidriča: “Nemška manjšina ne bo imela pravic, ker je ne bo!” , je vključevanje usode nemškega prebivalstva slovenskega ozemlja še kako relevantno pri spominu na povojne zločine.

Dedni sovražniki

Pri večini medijskega poročanja o problematiki nemške manjšine ali celo širše o Nemcih na Slovenskem je pogosto opazen sovražen ton, ki se še poglobi, v kolikor gremo brati komentarje. Nacionalni spor med Nemci in Slovenci, po izvoru iz 19. stoletja,  sicer resda v veliki meri posledica imperialnih teženj nemške strani, pa je bil s pomočjo zgodovinopisja prenesen tudi v zgodnji srednji vek. Karantanska podreditev Bavarcem in s tem Frankom je bila videna že kot padec Slovencev pod ”nemški jarem” vse od Linharta naprej. Takšen pogled se je po zaslugi zgodovinopisja in javne politične retorike obdržal vse do osemdesetih let dvajstega stotja, ko ga je mlajša generacija zgodovinarjev, kot so npr. Janez Cvirn, Peter Štih itd. začela spodkopavati. A vendar se je v javnem mnenju takšen pogled ohranil in četudi se je o njegovi pravilnosti glede srednjega veka, vsaj v nekaterih medij začelo dvomiti, se je glede novejših obdobij ohranil.

Položaj Slovencev kot žrtev v zgodovini se je namreč ohranil in se neguje preko medijev. Tudi levičarski tednik Mladina, se je ob poročanju o problemih, povezanih z željo po vzpostavitvi nemške manjšine, držal takšnega pogleda in v zvezi z dogodki iskal povezave z nacizmom. Četudi je sicer teoretično možno, da takšne povezave obstajajo, je vendarle zelo malo verjetno in takšno enačanje Nemcev z nacisti ni brez podobnosti z enačenjem Slovencev (in splošneje Slovanov) s komunisti kot se pojavlja pri določenih delih avstrijske in italijanske desnice. Prav tako je izredno naivno predvidevanje, da smo bili Slovenci v nacionalnem sporu zgolj žrtve. Nacionalno obarvano nasilje in sovraštvo je bilo pač prisotno pri obeh straneh.  To, da smo bili v šibkejšem položaju, zmožnosti za sovraštvo ni manjkalo in vsa le ni bila nujno pogojena s predhodno nemško sovražnostjo in nevarnostjo germanizacije. Kljub temu, da so se v nekaterih pan-germanskih krogih v nemškem delu Avstro-Ogrske že pojavljale ideje, ki so pripeljale do nacionalsocializma, pa nam nekatera novejša zgodovinopisna dela razkrivajo marsikdaj povsem drugačno sliko. Posebej zanimivo je v tem kontekstu delo Pietra Judsona z naslovom Guardians of the nation. V njem je avtor v marsičem zamajal poznano sliko o nacionalnih sporih na območjih kot so spodnja Štajerska, Moravska in južna Tirolska. Avtor pokaže, da je marsikateri spor bil pravzaprav ”huliganstvo”, da je marsikdaj vladal nekakšen ”nacionalni oportunizem” ter, da je jezik bil povečini edina prava točka razlikovanja med npr. Nemci in Slovenci in/ali Nemci in Čehi. Njegove teze so sicer po mnenju Janeza Cvirna pretirane, a vendar lahko v njih najdemo vsaj zrno resnice, saj je bilo sobivanje potrebno nekako pač narediti znosno.

Grad gori, grof beži!

Če lahko pritrdimo dejstvu, da se je v 20. stoletju na nemški strani odpor do Slovencev podkrepil z rasnimi teorijami, pa moramo tudi priznati, da se je na slovenski strani podkrepil z enačenjem nacionalnega in razrednega sovražnega. Ko  je marksistična definicija razrednega boja postavila enačaj, Slovenec = kmet in se je sovraštvo do višjih stanov povezalo z nacionalnim sovraštvom. Nemci in v manjši meri Italijani so tako ”postali” zatiralci par excellence. To se je pokazalo tudi pri sovraštvu do Nemcev, ki je najverjetneje vsaj delno dobilo svoj izraz pri ravnanju po drugi svetovni vojni, saj vsega spet ne gre povezati z maščevanjem nad okupatorjem, tako kot ne gre vsega prebivalstva nemškega izvora in/ali identitete imeti za naciste. Posameznih usod in dejanj pa sam ne poznam dovolj, da bi bolj natančno sodil.

A kar je za nas še toliko bolj pomembno kot sama zgodovinska stvarnost, je vprašanje, kako se je takšen pogled obdržal. Slovenska samopodoba kot naroda brez elit, brez višjih slojev se je pač prijela. Omeniti velja, da je ravno avstrijski socialist Otto Bauer takšen kriterij postavil za razlikovanje med ”zgodovinskimi” in ”nezgodovinskimi” narodi. A vendar stvarnost ni bila preprosta. Celo izrazito pro-nemško usmerjeni grof Anton Alexander von Auersperg, bolje poznan pod psevdonimom Anastasius Grun, je zbiral slovenske oz. kranjske ljudske pesmi. Nekateri plemiči so celo izbrali izrazito pro-slovensko pozicijo. Naj omenim zgolj grofa Roberta Barbo-Waxensteina in nekatere člane rodbine Apfaltern kot primere. Omeniti pa velja še opazko zgodovinarke Maje Žvanut, da je prvi jezik mnogim kranjskim plemičem bila ravno slovenščina. A vendar je marksistični pogled na zgodovino plemstvo izpustil iz področja raziskovanja in ga prepustil zastarelim pogledom.

Spravi naproti

Čeprav sem v prispevku bolj kot ne kritiziral slovenski pogled, je marsikateri preživeti mit še kako prisoten tudi na nemški strani in spravo med narodoma preprečuje. Prav tako kot podobni mehanizmi marsikje še obvladujejo slovensko-italijanske odnose. A vendarle prej kot slej se bo skupne zgodovine potrebno začeti zavedati. Na avstrijskem Koroškem seje  npr. zgodil kolosalni premik z izdajo knjige Kärnten neu Denken (Kako Koroško misliti na novo), ki sta skupaj izdala dr. Josef Feldner, vodja koroškega Heimatdiensta in Marjan Šturm, predsednik Zveze slovenskih organizacij. Četudi ta izdaja ni naredila situacije za rožnato, je nedvomno velik korak naprej in primer, kakršnih bi si lahko želeli širom srednje Evrope. Ravno srednja in jugovzhodna Evropa, katerih prejšnje regionalno-deželne identitete so bile zamenjane z nacionalnimi, je prostor nacionalne heterogenosti (ali pa je vsaj bila) in posledično tudi nacionalnih sporov. A morda bo sedaj skupna pripadnost Evropi, tako kot je nekoč pripadnost cesarju, omogočila neko skupno točko identifikacije in kasneje tudi spravo, čeprav zaradi še živih spominov šele enkrat v prihodnosti. A vendar, četudi si je želeti, da bodo napake v odnosih s Slovenci bile bolj priznane npr. na avstrijskem Koroškem, moramo tudi mi opraviti svoj delež. In pri razčiščevanju zločinov komunistične Jugoslavije ne smemo pozabiti na dogodke v zvezi z nemškim prebivalstvom.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete lahko njegov obstoj podprete z donacijo.