Kmalu po izvolitvi Demosove vlade 1990 sva imela s pokojnim Janezom Kocjančičem pogovor na kamniški TV. Oddaja je bila kontaktna in neka gospa se je oglasila v oddajo z naslednjimi besedami: “… vidim, da smo jih še premalo …” Kasneje sem take besede še velikokrat slišal ali bral na kakšnem zidu. Če sem prav obveščen, pristojni naslovi za sovražni govor doslej takih izjav niso procesirali – po domače povedano, zaradi njih ni nihče odgovarjal.
Februarja 2020 so demonstranti pozivali k uboju Janše, pristojni niso slišali, zdaj ko Nova24TV poziva k besu in Na juriš, pa vsi slišijo
Ko so februarja 2020 na demonstraciji proti Janezu Janši, še preden je sestavil vlado, tulili: “Ubij ga!”, ni bilo slišati pravičnikov niti ni posegla roka države. Poziv k uboju očitno ne velja za sovražni govor.
Pred nekaj dnevi smo slišali najavo sile, javni poziv k besu in “na juriš” na Nova24TV. Odziv ni izostal. Nekateri se zgražajo, nekateri pozdravljajo, posnetek si je ogledal in o njem razpravljal Državni zbor.
Nekateri so me pozvali, naj obsodim Borisa Tomašiča in Novo24TV. Ne bom mlatil – ne po Tomašiču ne po Golobu, Janši niti ne po predsednici Državnega zbora. Ta smer novega nacionalnega športa me ne vleče, ker našemu narodu in državi ne prinaša dodane vrednosti.
Zadeve se ne bom lotil afžejevsko, ker nisem zagovornik metode, ki manihejsko poglablja polarizacijo in pozna samo naše. Rad bi jo obravnaval načelno.
V osnovi gre za vprašanje o sredstvih političnega boja.
Komunistična revolucija je (tudi pri nas) uporabila nasilje do oseb in do lastnine kot sredstvo za doseganje političnih ciljev. Nesreča revolucionarne ali katerikoli druge na sili temelječe paradigme in prakse je v tem, da izhaja iz prepričanja, da lahko svet izboljšaš, če onemogočiš ali celo likvidiraš drugega in drugačnega – tistega, ki misli drugače. To je paradigma razsvetljenega odrešeništva, obsojanja, izdajalstva, polarizacije, izločanja, s tem tudi smrti. V duhu tega morajo naši imeti pobudo, oblast in kontrolo nad vsem in vsemi.
Osamosvojitev in vključitev v EZ sta nas poenotili, kaže pa, da nam manjka moč kulture za nadaljevanje v tej smeri
Od leta 1990 naprej se je zgodilo dvoje, za kar sem upal, da bo prispevalo k temeljitejši tranziciji od enoumja enopartijskega sistema do demokracije. Prvo je osamosvojitev. Izvedli smo jo na podlagi volilnega rezultata in plebiscita demokratično, za vse in toliko skupaj, da jo lahko skupaj praznujemo. Nismo poznali samo naših, ampak naš cilj. Zato je bila vlada sestavljena v duhu vlade narodne enotnosti – v njej je bilo nekaj ministrov iz opozicije. Če bi hoteli delati, kot so oni prej, bi morali delati revolucionarno in revanšistično. Nismo uporabili sile, ampak demokratično voljo in kulturo, čeprav nekateri niso delili naših ciljev in vrednot. Osamosvojitev nas je poenotila, ne razdelila. Tudi takrat smo bili seveda različni, ampak v osnovi vsi naši.
(Ne bom ponavljal, kaj je odprlo pot v prevlado sil starih konceptov moči.)
Drugo dejstvo je vključitev Slovenije v Evropsko zvezo. Ne gre samo za skupni trg, ampak najprej za pripadnost istim vrednotam in načelom, ki temeljijo na spoštovanju človekovega dostojanstva in ideji skupnosti.
To dvoje bi moralo hraniti našo voljo po sobivanju in sodelovanju z željo po skupni prihodnosti. Namesto tega imamo vse močnejše sramotilno etiketiranje, obsojanje, strašenje, izključevanje, kadrovsko čiščenje, pozive k nasilju in dvojne standarde. Vse to ne more krepiti zaupanja, ki je značilno za skupnosti. Ne delujemo kot skupnost, ampak kot vojaki v spopadu. Nismo samo različni ali tekmeci, nekateri misijo, da moramo biti sovražniki. Nenaši so nevarni, škodljivi, odveč (ne mislim na tiste, ki jih ima vsaka vlada pravico zamenjati). To je slovensko stanje duha.
Če bomo ostali jezni in prazni, bodo v nevarnosti tudi sadovi osamosvojitve
Ker smo jezni in prazni, nas moti barva čevljev neke Urške – predsednice parlamenta, kot da se ne bi dalo praznovati tudi v rdečih čevljih. Z vstopom v EZ smo sprejeli tudi načelo sorazmernosti. Leta 1991 nismo predpisali barve prazničnih čevljev, veseli smo bili, da so osamosvojitev praznovali tudi tisti v rdečih.
Naše bistveno vprašanje – od tega je odvisna tudi naša prihodnost – je, ali se bomo odpovedali bojnemu duhu izločevalne politične paradigme in konceptu moči, ki pozna samo naše, stalno slika hudiča in stimulira negativno energijo, ustvarjalne ljudi pa nagovarja k emigraciji.
Kaj prinaša geslo “Udarimo!”, lahko gledamo v Ukrajini in upamo, da ne bo šlo še naprej. Pred tridesetimi leti smo z zmago v vojni za Slovenijo uspešno odklonili utrjevanje bratstva s tanki.
Predlagam, da se na podlagi prej omenjenih virov zamislimo, kaj lahko naredimo, da bomo živeli kot skupnost (EZ se je začela s tem poimenovanjem). Če bo šlo samo za kdo bo koga, bo v nevarnosti osamosvojitev sama.
Leta 1991 smo imeli v takem času vojno. Naj hvaležnega spomina na žrtve, ki so padle za svobodo in dostojanstvo Slovenije, ne zasenči nič, kar ne bi bilo v skladu s ciljem in vrednotami, za katere so padle.
Namesto “Premalo smo jih”, predlagam “Premalo nas je”. Pištolo iz osamosvojitvene vojne bom dal pa v muzej osamosvojitve. Kar se sile tiče, me najbolj zanima moč kulture, ki je sposobna graditi skupnost.
Vse dobro, Slovenija, v tridesetem letu po mednarodnem priznanju!