S tem sporočilom sta njegov avtor, starogrški dramatik Sofokles in junakinja Antigona, previharila 2500 letno zgodovino evropske misli in etike. Tako sta prišla do nas, ne samo kot tekmeca staremu in današnjemu minimalnemu pravilu svetovnega etosa , »ne stori bližnjemu tega, kar ne želiš, da bi drugi tebi storili«, ampak celo maksimalnemu Jezusovemu pravilu: »stori to, kar želiš, da bi drugi tebi storili.«
Sofokles se je zavedal, da s tem stavkom vstopa v območje etike, saj je sam dejal, da njegove osebe ne kažejo kakšni ljudje so, ampak kakršni naj bi bili, torej dobri. To pa je predmet etike. Naloge, da je njena dolžnost vzgajati, se je »lepa umetnost« zavedala dolga stoletja in sta skupaj z etiko korakali v prihodnost druga ob drugi.
Kot je opozoril že sam Sofokles, je že v tistem času Evripides ubral drugačno pot in prikazoval ljudi takšne kot so, torej tudi z negativnimi lastnostmi. Na prvi pogled bi izgledalo, da se je lepa umetnost s tem odpovedala etičnemu poslanstvu. Vendar so umetniki , ki so šli po njegovi poti in so se, vsaj delno zavedali etične odgovornosti, svojo izbiro opravičevali s trditvijo, da negativni junaki usmerjajo (bralca, gledalca)k nasprotnemu ravnanju, torej k dobremu. Ker je to samo delno res, leposlovje s takim pogledom ne bi smelo prevladati. V resnici je prevladovalo vse bolj in bolj, in danes si pomaga celo s trditvijo, da je za rešitev etičnih problemov v družbi dovolj, če nanje pokažeš. Torej: »Napihuj slabo in rodilo se bo dobro.«
Slovenci, in najbrž ne edini, poznamo tudi vmesne in čudne rešitve. Znana slovenska pravljičarka, pesnica, dramatičarka Svetlana, s svojimi izjavami, ki segajo v področje etike, razburja slovensko javnost. Pred kratkim je izbil sodu dno njen, lahko bi rekli, klic: “Nekatere stvari je treba sovražiti”. Torej, »ne da sovražim, da ljubim sem na svetu«, ampak »ne da ljubim, da sovražim, sem na svetu«. In to reče pravljičarka, pesnica ,ki je pred leti napisala: »Dobrota bo premagala sovraštvo, ljubezen v srcih bo pregnala mraz.« Pravljičarka, ki otrokom kot sonce razsvetljuje svet, voditeljica, ki jo otroci sprejemajo za mojstrico pri gradnji njihovih gradov v oblakih, graditeljico njihovih belih cest in sveta ljubezni. In ta njihova ljubljenka zavestno stoji za izjavo, da je nekatere stvari treba sovražiti. Ni naštela, katere stvari sovraži in zakaj. Navedla je le, da je katoliška cerkev v Sloveniji nekaj, kar moraš sovražiti. Čeprav je tako izjavljanje najbrž kaznivo dejanje, vendar po izkušnjah, zaradi tradicije verjetno ne bo preganjano, bi bilo dobro vedeti, kaj konkretno je tisto, kar »je treba sovražiti«. Ne morem si misliti, da je to katoliški nauk, saj je po njem katoliška cerkev nosilka ljubezni. Cerkev sovraži samo greh, ljubiti pa uči tudi grešnega človeka. Tudi takega, ki ga civilna oblast obsodi in kaznuje. Sama sebi in javnosti priznava, da je tudi grešna. In dobro bi bilo vedeti ali je greh cerkve tisto, kar naša pesnica sovraži. Če bi se zgledovala po krščanstvu, grešnih kristjanov ne bi smela sovražiti. Sovražiti bi pa morala njihova slaba dejanja.
Pesnica je po poklicu prerokinja. Ne da samo prerokuje, kaj se bo v prihodnosti zgodilo, ampak je njena dolžnost, da to prihodnost tudi gradi. Pa ne tako, da kar v otroških dušah zgradi, to z izjavo o nujnosti sovraštva, veselo potepta. Kot velikan, ki »kar z rokami naredi, to z nogami potepta«. Cerkev, ki jo je treba sovražiti, tega zagotovo ne dela, vsaj ne v veliki meri in načrtno. To vsi, ki prisegajo na objektivna merila, z gotovostjo priznajo.
Verjetno je Svetlanino sovraštvo usmerjeno na duhovnike, ki so se s pedofilskimi aferami izneverili svojemu poslanstvu. Če je to res, bi morala jasno povedati in se tako pridružiti vsem tistim, ki tako ravnanje obsojamo. Obsojati duhovnike »kar počez« in z njimi vse krščanstvo s citirano izjavo, da je katoliška cerkev v Sloveniji nekaj, kar moraš sovražiti pa gotovo ni prav. Morda je v ozadju tega sovraštva misel Bertranda Russela, da je le malo ljudi srečnih dokler ne sovražijo drugega človeka, naroda ali vere.
Pedofilijo v Cerkvi je nujno treba preganjati še bolj kot drugod, čeprav je tega v mladinskih civilnih ustanovah bistveno več, pa jih zato ne sovražimo. Cerkev je namreč za svoje ravnanje zaradi svojega učenja še veliko bolj odgovorna.
