Že v osnovni šoli sem prebral morda temeljno delo španske književnosti: Don Kihot iz Manče. V tistem času se mi je zadeva zdela nekoliko smešna. Vitez iz minulih časov se potepa naokrog in počenja same neumnosti. Pluje iz težave v težavo in če ne bi bilo zvestega služabnika Sanča Panse bi se stvari končale dostikrat še bistveno slabše. Torej vloge so bile jasne: trapasti predstavnik višjega razreda dela traparije, služabnik nižjega razreda z obilico zdrave pameti rešuje situacijo.
Vmes je minilo veliko časa in v določenem trenutku so se mi zadeve zazdele nekoliko drugačne. Kaj če je Sančo le oseba, ki se je sprijaznila z dejanskim svetomin v njem po sili razmer poizkuša le preživeti? Brez da bi si sam sebi nakopal kup nekih nepotrebnih težav. Kaj če ima Don Kihot pravzaprav prav? Bori se za boljši svet, za takšnega kot bi pravzaprav moral biti, pa ga je pravzaprav nemogoče ustvariti. Torej ne sprejema sveta takšnega kot je, ampak se neutrudno (in neuspešno) bori za boljši svet kot bi moral biti, pa je pravzaprav nedosegljiv. V tem svojem idealizmu ima v principu prav, le dejanski svet njegova prizadevanja osmeši in naredi neplodna.
Potem pa mi je prišlo na misel nekaj drugega. Je danes kaj drugače kot pred petimi stoletji. Vsi vemo, kaj je prav in narobe, pa kljub temu marsikaj ne štima. Mlini so drugačne oblike, vse ostalo je ostalo isto.
