Davnega leta 1492 je po legendi škafar v potoku ob reki Idrijci namakal škafe. Na dnu enega od teh je odkril nenavadno srebrno tekočino. Odnesel jo je v preizkus zlatarju v Škofjo Loko. Od tega trenutka je zgodba znana. V naslednjih desetletjih je v odročnem hribovitem kraju bogu za hrbtom zrasel drugi največji rudnik živega srebra v Evropi in deloval skorajda 500 let.
Idrija je kar naenkrat zrasla v mesto v katerem je bila popolna mešanica evropskih kultur. Tu so se mešali jeziki kot nemščina, češčina, italjanščina in…. slovenščina.
Živo srebro, ki so ga uporabljali predvsem za pridobivanje zlata je bil dragocena in redka dobrina. Takšne dragotine se seveda ni moglo kar pustiti ležati naokrog. Že leta 1528 so zgradili grad Gewerkenegg, ki pa je po svoje nekaj posebnega. Že deluje kot grad, a s plemstvom nima povezave: v utrjenem gradu so hranili zaloge živega srebra, hrano in v njem je bila rudniška uprava.
Danes je grad vzorno obnovljen. V njem je muzej, ki pokaže petstoletno tradicijo rudarstva na tem področju. Ni da ni. Že od kar sem bil otrok sta me navdušili dve zadevi: železna kroglica, ki plava v živem srebru, in prikaz klavž in grabelj namenjenih plavljenju in lovljenju lesa.
