»’Gospod, če hočeš, me moreš očistiti.’ V Jezusu se je prebudilo sočutje, stegnil je roko, se ga dotaknil in rekel: ‘Hočem, bodi očiščen!’ (prim. Mr 1,40-41). Jezusovo sočutje! Ta ‘trpeti z’ ga približa k vsaki trpeči osebi. Jezus se ne izmika, temveč se pusti vplesti v trpljenje in potrebe ljudi, iz preprostega razloga, ker On zna in hoče ‘trpeti z’, saj ima srce, ki ga ni sram ‘sočustvovati’.« S temi besedami je papež Frančišek začel homilijo med sveto mašo z novimi kardinali in kardinalskim zborom v baziliki sv. Petra v Vatikanu.
Sočutje
»Ni mogel več odkrito iti v mesto, ampak je bival zunaj na samotnih krajih« (Mr 1,45). To pomeni, da je Jezus poleg ozdravitve gobavca, vzel nase tudi izključitev, ki jo je nalagala Mojzesova postava (prim. 3Mz 13,1-2.45-46). Jezusa ni strah pred tveganjem, da bi sprejel trpljenje drugega in zato jo plača do konca (prim. Iz 53,4).
Sočutje vodi Jezusa v konkretno dejanje, to je ponovno vključiti izključenega. Te tri bistvene pojme nam Cerkev predlaga med današnjim bogoslužjem Božje besede, torej Jezusovo sočutje pred izključenim in njegovo hotenje po vključitvi.
Izključitev
Ko je Mojzes pravno obravnaval vprašanje gobavcev, je zahteval, da se jih oddalji in izključi iz skupnosti dokler bo trajalo njihovo zlo in jih je razglasil za ‘nečiste’ (prim. 3Mz 13,1-2.45-46).
Predstavljajte si, kakšno trpljenje in kakšno sramoto je moral prenašati gobavec: fizično, družbeno, psihološko in duhovno! On ni samo žrtev bolezni, ampak čuti tudi krivdo, kaznovan za svoje grehe! Je živi mrtvec, je kakor tisti ‘ki mu je njegov oče pljunil v obraz’ (prim. 4Mz 12,14).
Poleg tega je gobavec vzbujal strah, zaničevanje, gnus. Zaradi tega so ga zapustili celo njegovi domači, se ga izogibali drugi, izrinili iz družbe, še več, družba sama ga je izločila ter prisilila živeti stran od prebivališč zdravih, ga je izključila. In sicer do take mere, da je bil vsak zdrav, ki se je približal gobavcu, strogo kaznovan in so pogosto ravnali z njim, kot z gobavcem.
Namen tega predpisa je bil rešiti zdrave, obvarovati pravične in da bi se izognili vsakemu tveganju, so ‘odstranili’ nevarnost tako, da so bili do okuženega neusmiljeni. Tako je namreč odločil veliki duhovnik Kajfa: »Bolje je, da en človek umre za ljudstvo in ne propade ves narod« (Jn 11,50).
Vključitev
Jezus temeljito spremeni in pretrese to v strah zaprto miselnost in samoomejeno s predsodki. Vendar pa On kljub temu ne odpravi Mojzesove postave, temveč jo dopolni s tem (prim. Mt 5,17), ko razglasi neučinkovit in škodljiv predpis ‘zob za zob’, nadalje razglasi, da Bogu ni všeč takšno spoštovanje sobote, ki zaničuje in obsoja človeka, ali pa, ko grešnice ne obsodi, ampak jo celo reši pred slepo gorečnostjo tistih, ki so jo že hoteli neusmiljeno kamnati in s tem mislili, da izvršujejo Mojzesovo postavo. Jezus tudi temeljito spremeni zavest v govoru na gori (prim. Mt 5), ko človeštvu odpre nova obzorja ter v polnosti razodene Božjo logiko. Logika ljubezni, ki ne temelji na strahu temveč na svobodi, na dejavni ljubezni, na zdravi gorečnosti ter na zveličavni Božji želji: »Bog naš zveličar hoče, da bi se vsi ljudje rešili in prišli do spoznanja resnice« (1Tim 2,3-4). »Usmiljenja hočem in ne daritve« (Mt 12,7; Oz 6,6).
Jezus, novi Mojzes, je hotel ozdraviti gobavca, se ga je hotel dotakniti, ga je hotel ponovno vključiti v skupnost, ne da bi se samoomejeval s predsodki, ne da bi se prilagodil prevladujoči miselnosti ljudi, ne da bi ga bilo strah pred okužbo. Jezus brez odlašanja in brez običajnega premisleka o situaciji in morebitnih posledicah, odgovori gobavcu na njegovo prošnjo! Edino, kar za Jezusa velja, je to, da bi dosegel ter rešil oddaljene, zdravil rane bolnikom in vse ponovno vključil v Božjo družino. In to nekatere pohujša!
Jezus se ne boji take vrste pohujšanja! Ne jemlje v ozir vase zaprte osebe, ki se pohujšujejo celo nad ozdravitvijo, ki se pohujšujejo pred kakršnokoli odprtostjo, nad vsakim korakom, ki ne gre v njihove miselne in duhovne vzorce, nad vsakršnim ljubkovanjem ali nežnostjo, ki ne gre skupaj z njihovimi miselnimi navadami in z njihovo obredno čistostjo. On je hotel vključiti izključene, rešiti tiste, ki so zunaj ‘šotorišča’ (prim. Jn 10).
Dve logiki
Dve logiki razmišljanja in vere sta: strah, da bi izgubili rešene in želja, da bi reševali izgubljene. Tudi dandanes se zgodi, da se včasih najdemo na križišču teh dveh logik, tiste učiteljev postave, ki izločijo nevarnost tako, da oddaljijo okuženo osebo, ter logike Boga, ki s svojim usmiljenjem objame in sprejemajoč vključuje ter preoblikuje zlo v dobro, obsodbo v zveličanje in izključitev v oznanjevanje.
Ti dve logiki se prepletata skozi vso zgodovino Cerkve, torej izključiti in ponovno vključiti. Sveti Pavel je z izpolnjevanjem Gospodove zapovedi ponesti evangeljsko oznanilo vse do skrajnih meja zemlje (prim. Mt 28,19), pohujšal ter naletel na hud odpor ter veliko sovražnost predvsem pri tistih, ki so zahtevali brezpogojno izpolnjevanje Mojzesove postave tudi od poganov, ki so se spreobrnili. Tudi sv. Petra je skupnost ostro grajala, ko je vstopil v hišo poganskega stotnika Kornelija (prim Apd 10).
Pot Cerkve je od jeruzalemskega koncila naprej tista Jezusova, torej pot usmiljenja in vključevanja. To pa nikakor ne pomeni podcenjevati nevarnosti ali pa pustiti vstopiti volkovom med čredo, temveč sprejeti spokorjenega izgubljenega sina, odločno in pogumno zdraviti rane greha ter zavihati si rokave in ne pasivno gledati trpljenje sveta. Pot Cerkve je, da ne obsodi nikogar za večno, da deli Božje usmiljenje vsem tistim ljudem, ki ga prosijo z iskrenim srcem. Pot Cerkve je namreč ravno to, da gre izven lastne ograje iskat tiste oddaljene na ‘periferijah’ bivanja, da popolnoma osvoji Božjo logiko ter gre za svojim Učiteljem, ki pravi: »Ne potrebujejo zdravnika zdravi, ampak bolni. K spreobrnjenju nisem prišel klicat pravičnih, ampak grešnike« (Lk 5,31-32).
S tem, ko je Jezus ozdravil gobavca, zdravega ni z ničemer prizadel, celo rešil ga je strahu, ni mu prinesel nevarnosti, temveč mu je podaril brata, ni zaničeval postave, temveč je cenil človeka, zaradi katerega je Bog navdihnil postavo. Jezus pravzaprav zdrave osvobaja skušnjave ‘starejšega brata’ (prim. Lk 15,11-32) in teže zavisti ter godrnjanja ‘delavcev, ki so ves dan prenašali težo dneva in vročino’ (prim. Mt 20,1-16).
Iz tega sledi, da dejavna ljubezen ne more biti nevtralna, ravnodušna, mlačna ali delna! Dejavna ljubezen okužuje, navdušuje, tvega in vključuje. Dejavna ljubezen je nezaslužena, brezpogojna in zastonjska! (prim. 1Kor 13). Dejavna ljubezen je ustvarjalna pri iskanju pravega jezika za sporazumevanje z vsemi tistimi, ki jih imajo za neozdravljive in torej ne dotakljive. Dotik je resnični jezik sporočanja, isti prijateljski jezik, ki je gobavcu posredoval ozdravljenje. Če se naučimo ta jezik, koliko ozdravljenj lahko storimo ali jih posredujemo. Bil je gobavec, potem pa je postal oznanjevalec Božje ljubezni. Evangelij namreč pravi: »Ko pa je ta šel ven, je začel na vsa usta razglašati in pripovedovati, kaj se je zgodilo« (Mr 1,45).
Dragi novi kardinali, to je Jezusova logika, to je pot Cerkve in sicer ne samo sprejemati in z evangeljskim pogumom vključevati tiste, ki trkajo na vrata, temveč iti pogumno in brez predsodkov iskati oddaljene ter jim zastonj prestaviti to, kar smo zastonj prejeli. »Kdor pravi, da ostaja v njem, je dolžan tudi sam živeti tako, kakor je živel on« (1Jn 2,6). Popolna razpoložljivost v služenju drugim je naše razpoznavno znamenje ter je edini častni naslov!
Dobro pomislite na to, da ste v teh dneh prejeli kardinalski naslov in prosimo za priprošnjo Marijo, Mater Cerkve, ki je tudi sama trpela izključevanje zaradi obrekovanja (prim. Jn 8,41) ter zaradi izgnanstva (prim. Mt 2,13-23), naj nam izprosi, da bomo zvesti Božji služabniki. Naj nas ona, ki je Mati, poučuje, naj se ne bojimo z nežnostjo sprejeti obrobnih; da se ne bojimo nežnosti in sočutja. Naj nas preobleče s potrpežljivostjo, da jih bomo lahko spremljali na njihovi poti, ne da bi pričakovali uspešnih rezultatov tega sveta. Pokaži nam Jezusa in stori, da bomo hodili kakor On.
Dragi bratje, novi kardinali, s pogledom na Jezusu in na naši Materi Mariji vas spodbujam, da služite Cerkvi na tak način, da kristjani, potrjeni z vašim pričevanjem, ne bodo skušani biti z Jezusom, ne da bi hoteli biti z obrobnimi in bi tako bili ločeni posebej kot kasta, ki nima nič pristno cerkvenega. Spodbujam vas k služenju križanemu Jezusu v vsakem izključenem ne glede na razlog, videti Gospoda v vsaki izključeni osebi, ki je lačna, žejna ali naga. Služiti Gospodu, ki je navzoč tudi v tistih, ki so izgubili vero ali ki so se oddaljili življenju po veri, ki se imajo za ateiste, Gospodu, ki je v ječi, ki je bolan, ki je brezposeln, preganjan, Gospodu, ki je v gobavcu tako po telesu kakor po duši, ki je diskriminiran. Ne bomo odkrili Gospoda, če ne bomo na pristen način sprejeli izključenega! Vedno se spominjajmo podobe sv. Frančiška, ki se ni bal objeti gobavca ter sprejeti tiste, ki so trpeli zaradi kakršne koli izključenosti. Dejansko je ob evangeliju izključenih v igri, se odkrije in razodene naša verodostojnost!
Vir: Radio Vatikan.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
