
Zdi se, da so Božji načrti takšni, da smo v Evropi ravno slovenski katoličani tisti, ki imamo posebno poslanstvo sebe in svoj narod evangelizirati skozi odpuščanje in spravo.
To, da je napol slep starec v templju nekega otroka, ko ga je sprejel v naročje, prepoznal kot »Odrešenika, ki si ga poslal vsem ljudstvom: luč v razodetje vsem narodom in v slavo Izraela, tvojega ljudstva« (Lk 2,30–32), je zgovorna stvar, tudi za nas, ki so nam ljudje dnevno izročeni v varstvo, ki nam jih polagajo v naročje – da bi v njih spoznali Njega.
Za vsako prijaznost, ki jo doživimo od drugih, odgovorimo tako, da smo prijazni do dveh drugih ljudi. Ta dva bosta prijazna do štirih. Ti štirje do osmih. Naj se prijaznost, sočutje, skrb širijo hitreje kot virus. Naj se med nami namesto virusa eksponentno širi človeškost.
Kaj ne bi mogli na tragične trenutke naše zgodovine, kot so Osankarica, pot 14. divizije ali Dražgoše, po 70 letih in več, pogledati v luči tolikih (nepotrebnih) smrti, tolikih izgubljenih prihodnosti nedolžnih, da bi bile mogoče samo besede žalosti in joka?
Zdi se, da so Božji načrti takšni, da smo v Evropi ravno slovenski katoličani tisti, ki imamo posebno poslanstvo sebe in svoj narod evangelizirati skozi odpuščanje in spravo.
Na vrh partije so se prebili posebni ljudje, ki so bili sposobnosti krutosti napram svojim konkurentom. V zavetju vojne jih nič več ni oviralo, še najmanj pa partnerji iz Osvobodilne fronte, da te svoje krutosti niso izvrševali proti svojim sodržavljanom. Po revoluciji so si uredili sistem, ki je bil ljudem iz posebne snovi naklonjen – patokracijo.
Spominjam se vožnje z avtomobilom neke spomladanske noči od Cerknice proti Martinjaku in Grahovem. V svetlobi žarometov so se videle trume žab, ki so skušale prečkati cesto in doseči vode Cerkniškega jezera. Cesta je bila … Beri dalje
Jezusovi priliki današnje nedelje (Lk 16,19-31) nastopata bogatin, ki se ukvarja s svojo pomembnostjo, udobjem, prijatelji, gostijami ter ubogi in povrhu še bolan berač, ki pa mu Jezus da lepo ime svojega prijatelja iz Betanije, Lazarja. Lazar pomeni ‘Bog pomaga’. Prilika se razplete po njuni smrti, ko bogatin ugotovi, da ukvarjanje samo s samim seboj in svojimi zvezami človeka onesposobi, da bi bil blizu ljudem, Lazarju še posebej, in za bližino z Bogom.
„Pravico imam!“ Mladi in stari bodo v današnjem času vedno znova izrekali to frazo. Navajeni smo, da nam na podlagi starosti, statusa, premoženja, izobrazbe ali česarkoli že pripadajo ustrezne dobrine – in smo se pripravljeni … Beri dalje
Na drugega gledamo skozi prizmo koristi, kot na predmet, katerega edini namen je, da služi zadovoljevanju kratkotrajne želje. Kot da je človeška družba postala velik supermarket, v katerem jemljemo druge ljudi, da bi jih izkoristili, in jih nato vračamo z reklamacijo in vzamemo neke druge ljudi. Ta trend, ki obstaja zagotovo pri mladi generaciji, imenujejo narcisoidnost.
Primera koroških dečkov in podjetnika Smrtnika sta le vrh leden gore. Opozarjata, da se v državnih strukturah in med njenimi »ministri« – tistimi torej, ki bi ji morali streči, služiti – krepi duh večvrednosti in posebnosti, nedotakljivosti in ošabnosti. Država omogoča nastajanje »novega razreda«, nove jare gospode … Imajo oblast, imajo se za oblast, in … nihče jim nič ne more!
Bliža se poletje in časopisni ter drugi mediji nas s članki in oglasi že lep čas vabijo k telesnim preobrazbam, izgubi kilogramov, ki so se nabirali v zimskem času/med nosečnostjo/že več let/skozi vse življenje. Če … Beri dalje
Lahko bi bila dvojčka. Kako zelo sta si podobna! Ali ste ju opazili? Pa ne z gledanjem, temveč s poslušanjem. Govorim o današnjem prvem berilu in evangeliju. Med njima namreč lahko opazimo presenetljivo identičnost. V … Beri dalje
Skupinica molivcev pred porodnišnico. Mimo pride gospa in začne govoriti zelo zelo glasno: “Kaj delate tukaj?! Domov pojdite, tam bodite!” Čez nekaj časa – tiše kot prej – izbruhne: “V tej hiši so mi naredili … Beri dalje
Slike migrantov in beguncev pri vseh zbujajo občutek za skrb in sočutje. Pri nekaterih pa posnetek (ki se je ušel cenzorju politične korektnosti) množice zdravih mladih moških, ki kriči, »Alah je velik«, zbuja občutke za pripadnost. Da prihajajo navijači nekega drugega moštva, kot smo mi tukaj. Dogaja se invazija, pravijo.
70. obletnica konca druge svetovne vojne, ki je z revolucijo še dodatno poglobila tragedijo slovenskega naroda, pomeni res neke vrste čas skrajnosti, kot je zapisal zgodovinar Hobsbawm. Ne gre le za skrajne ideološke ekstremizme, posebej … Beri dalje
Tragična zaznamovanost slovenskega naroda Stota obletnica začetka prve svetovne vojne, ki je bila lani, in letošnja sedemdeseta obletnica konca druge je za marsikoga priložnost za spominjanje in premišljevanje o usodnosti dni, ki so jih preživeli … Beri dalje
Slovenska družba v iskanju izgubljene resnice in sočutja Pričakovano gromoviško praznovanje konca druge svetovne vojne, ki so ga pod osvoboditveno retoriko in z neskritim oživljanjem socialistične/komunistične mitologije minuli konec tedna uprizorili na številnih prireditvah po … Beri dalje
»’Gospod, če hočeš, me moreš očistiti.’ V Jezusu se je prebudilo sočutje, stegnil je roko, se ga dotaknil in rekel: ‘Hočem, bodi očiščen!’ (prim. Mr 1,40-41). Jezusovo sočutje! Ta ‘trpeti z’ ga približa k vsaki … Beri dalje
Pobuda Resnica in sočutje 1945–2015, Socialna akademija in Časnik so organizirali okroglo mizo z naslovom Narodna sprava: od ideologije k posamezniku, ki se je odvijala v ljubljanski Kazini na Kongresnem trgu v sredini decembra. Okroglo … Beri dalje
Slovenci živimo na zelo prepišnem prostoru, na križišču različnih narodov in ljudstev. Mnogi pravijo, da je pravi čudež, da smo se kot narod sploh ohranili. A očitno smo bili dovolj trdoživi, pametni, močni, da smo … Beri dalje