Je naš narod na razpotju, kjer se odloča njegova večna usoda?
Živimo v času, ko se zdi, da se nadnarava ponovno dotika našega političnega dogajanja. Težko bi namreč politični zasuk, ki se je zgodil od decembrskih volitev do vzpostavitve desnosredinske vlade, razumeli drugače kot čudež. Zdrsi, s katerimi je levica omogočila ta zasuk, so namreč tako nenavadni za pregovorno hladnokrvnost partijskega političnega uma, da jih težko razumemo, če odmislimo nadnaraven poseg. Namesto, da bi levica počakala z zganjanjem vsega tega triumfalnega trušča (kot denimo na Dražgošah, ali pa v zapletu ob glasovanju za predsednika parlamenta) na čas po konstituciji nove vlade, ga je, nerazumljivo, zagnala že prej in tako prepodila prestrašene koalicijske partnerje v objem desnosredinske koalicije. Reklo bi se, da ni druge razlage kot je ta, da jim je Bog omračil um.
S čim smo si tak poseg zaslužili? Osebno mislim, da se je na nadnaravni ravni nekaj bistvenega premaknilo v zvezi z usodo našega naroda, ko je bila poleti 2010 na evharističnem kongresu izvršena beatifikacija prvega slovenskega mučenca komunizma Alojzija Grozdeta. S tem dejanjem smo kot narod in kot krajevna Cerkev začeli odplačevati nek bistven dolg. Že dolgo je namreč med nami živa zavest, da nam je leto 1991 izprosila nepreštevna množica slovenskih mučencev komunizma. To leto je bil njihov véliki čudež. A ta čudež ni bil izpolnjen do konca. Demokracija, v kateri smo zaživeli, je bila in je še vedno pohabljena. Slovenski človek ni prenehal ždeti v miselnih vzorcih partijskega enoumja. Milost, ki je potrebna za popoln preobrat v normalnost, lahko priteče do konca samo, kolikor se ji zavestno odpremo. Samo kolikor zavestno pristopimo k češčenju naših mučencev, po katerih nam ta milost priteka. Samo če spoštljivo prestrezamo njihovo kri »v kristalnih škropilnicah«, kakor nam nakazuje tretji del fatimske skrivnosti. Grozdetova beatifikacija je prvo veliko dejanje našega zavestnega prevzema te dragocene mučeniške dediščine. Njen konkreten politični rezultat pa, bi se reklo, je nova desnosredinska vlada. Upati je torej, da bo naša krajevna Cerkev opogumljena stopala dalje po poti češčenja slovenskih mučencev komunizma.
Ob tem pa nastaja vtis, da se nas nadnarava dotika še v eni pomembni družbeno-politični točki. Zdi se namreč, da se je v zadnjem času slovenski katoliški prostor zavedal, da referendum, ki mu gremo naproti, ni kakršenkoli. Na njem se ne bomo odločali o kaki postranski ali volivcu težko razumljivi temi, o kateri se pač v parlamentu niso znali dogovoriti. Tudi se ne bomo odločali »le« o podobi družine, ki jo želimo v naši državi podpirati in gojiti. Odločali se bomo naravnost o podobi človeka kot takega. Če je namreč spolna identiteta nekaj poljubnega, nekaj kar si človek lahko izbere in zamenja kadar hoče, kakor predpostavlja novi družinski zakonik, potem človek ni več nekaj izvorno razlikovanega v moškega in žensko, pač pa nekaj, kar se šele naknadno spolno razlikuje. Potem več ne velja, kar je zapisano o človeku na začetku Stare zaveze: »po svoji podobi ga je ustvaril, moškega in žensko je ustvaril« (1 Mz 1, 27). S tem pa ne zanikamo le temeljne svetopisemske resnice o človeku, pač pa tudi osnovno filozofsko spoznanje, ki je znano vse od Aristotela, da je sleherno bitje izvorno in ne naknadno razlikovano, saj bi sicer razlike prihajale od ne-bitja, od niča. Torej jih sploh ne bi bilo, kar pa je očitna neresnica..
Referendum v katerega se podajamo, je prav gotovo epohalnih, a zdi se, da tudi nadnaravnih razsežnosti. Živimo namreč v svetu, v katerem že trideset let odzvanjajo Marijini klici iz Međugorja, ki vabijo k spreobrnjenju in svarijo pred božjimi kaznimi, ki visijo nad človeštvom, če bo nadaljevalo v svojih korakih oddaljevanja od Boga, med katere gotovo spada novi družinski zakonik. Na podoben način so pred drugo svetovno vojno odzvanjali Marijini klici iz Fatime. Le malokdo jih je pravočasno vzel resno in prišla je vojna, prišlo je preganjanje, prišlo je mučeništvo. Menim, da bi bilo smiselno, da Slovenci tokrat Marijina svarila vzamemo resno in z zavrnitvijo družinskega zakonika preusmerimo usodo našega naroda proč od poti, ki vodi v božjo kazen. Obenem pa se zdi, da lahko pri tem zaupamo v Marijino pomoč, saj je datum referenduma padel ravno na 25. marec, ki je praznik Marijinega oznanjenja in (kako pomenljivo) materinski dan. Ker pa, kot vidimo, živimo v času, v katerem je delovanje nadnarave posebej intenzivno, je jasno, da se bomo do zmage na referendumu dokopali predvsem z nadnaravnimi sredstvi. Zato kaže podpreti in pospešiti vse pobude, ki so nastale v smislu molitve in posta v ta namen. Najbolj bomo premaknili srca svojih sodržavljanov v pravo smer, če bomo ob pozivanju k razumu dejavni tudi na tem področju. Postni čas je kot nalašč za to. In naša molitev bo prav posebej učinkovita, če se bomo v njej obrnili k že omenjeni priprošnji slovenskih mučencev.
Foto: mmt blog
