Simpatiziram z Janezom Janšo in vsemi drugimi kandidati za državni zbor, ki so jih nacionalni mediji oškodovali!
Neglede na to, kakšno je naše stališče do vprašanja migrantov – ali smo za to, da se jim na široko odpre vrata in se za njihovo bivanje med nami nameni kar velik del davkoplačevalskega denarja, ali pa smo za postavitev zidu na meji; ne moremo zaupati slovenskim nacionalnim medijem, ki so med politično kampanijo pred državnozborskimi volitvami forsirali tiste, ki so kričali, da gre v zvezi z opozarjanjem na problem migracij za Janšev populizem, za Janševo politiko zastraševanja in da migrantov tako rekoč v Sloveniji ni.
Glede dejstva, da je bilo letos v Sloveniji prestreženih že skoraj 3000 nezakonitih migrantov se lahko vprašamo, kdo zastrašuje. Ali Janša ustrahuje ljudstvo pred migranti, ki so njegova izmišljotina. Ali pa slovenski mediji zastrašujejo ljudstvo pred Janšo, ki še kako upošteva realno, z uradnimi podatki potrjeno stanje?
Simpatiziram z Janezom Janšo. Menim, da je tako hujskaško poročanje medijev med volilno kampanjo še en argument več, da vlado sestavi Janez Janša. Če bi mediji poročali objektivno, bi doslej vladajoče stranke in druge levo usmerjene stranke gotovo dobile veliko manj glasov. Zanimivo je, da po volitvah nacionalni mediji poročajo o dejstvih v zvezi z migracijami. Kar je samo še dokaz več, da so pred volitvami določene stranke podpirali v škodo drugih strank. Seveda je to le en segment pristranskosti, pomislimo še na nesorazmerno velik čas, ki ga je imel, v primerjavi z drugimi neparlamentarnimi strankam, za svojo predstavitev na razpolago Šarec.
Seveda interpretacijska vojna med nevladnimi organizacijami, mediji in določenimi političnimi opredelitvami ni le značilnost Slovenije. Ta vojna ima danes svetovne razsežnosti. Bistveno orožje v vojni med različnimi političnimi opredelitvami so mediji. Zmaga je v veliki meri, čeprav ne vedno in povsem, odvisna predvsem od tega, koga podprejo mediji. Naivni smo, če mislimo, da so mediji nevtralni in objektivni. S tega vidika gre za totalno vojno.
Lep primer take vojne poteka tudi v sosednji Italiji, ki je, sklicujoč se na pomorsko pravo, zavrnila sprejem ladje Aquarius z 629 migranti. Na ladji naj bi bilo med migranti 123 mladoletnikov brez staršev, 11 otrok in 7 nosečnic. Če to drži, si lahko, glede na druga znana dejstva, postavimo vprašanje, ali niso bili le ti na ladji načrtno, zaradi skrbno pripravljenega poskusa spodkopavanja nove italijanske vlade s strani nevladnih organizacij in aktualni vladi nasprotujoče politike. Mediji poročajo, kako je Matteo Salvini, novi italijanski minister za notranje zadeve, ladjo zavrnil, novi španski socialistični predsednik vlade Pedro Sanchez, pa je pokazal pripravljenost preprečiti humanitarno katastrofo. Nevladne organizacije seveda italijansko odločitev označujejo za populizem, fašizem, ksenofobijo, rasizem in nehumanost, hvalijo pa Sancheza.
Novinarji poudarjajo, da je Salvini s svojo odločitvijo ogrozil življenja migrantov. Res? Na ladji so zdravniki, novinarji, na krovu poslušajo glasbo, druge ladje jih oskrbujejo z živili. Je odločitev Salvinija v nasprotju z mednarodnim pravom? Je res potrebno sprejeti vsakega migranta? Kaj v resnici pravijo zakoni? Poznani pravniki so prepričani, da Salvini ni kršil pomorskega prava. Da so tovrstni očitki Salviniju lažna manipulacija.
Vprašanje lahko postavimo tudi drugače: Ali ne gre v primeru množičnih migracij za premišljen politični načrt, za okupacijo, ki hoče uničiti našo civilizacijo? Mar ne gre za nelegalno migracijo in morda celo za prepovedano trgovino z ljudmi, vsekakor pa za dober biznis nekaterih izbrancev na račun skupnega dobrega in davkoplačevalcev? Vse kaže, da v primeru »ofenzive Aquarius« ni šlo za slučaj, temveč za načrtovano orkestrirano politično provokacijo nove Contejeve vlade, saj so bili na ladji Aquarius novinarji vplivnih medijev iz več držav in predstavniki nevladne organizacije Sos Mediterrèe.
Izsiljevanje je potekalo pod krinko humanitarne krize. Je tako ravnanje res humanitarno? Je humanitarno spraviti na krov otroke in nosečnice ter jih zlorabljati v politične namene? Zakaj nevladne organizacije sodelujejo v takih projektih? Ne bi bilo bolj humanitarno poskrbeti za migrante v Libiji in drugih državah, od kjer prihajajo. Si nevladne organizacije in drugi evropski humanisti prizadevajo v teh državah vzpostaviti take razmere, da se bodo migranti lahko vrnili na svoje domove? Vsekakor bi se morali zavzemati za to, da se otroci in nosečnice ne podajajo na razburkano morje.
Rešitev ni v tem, da postanemo do migrantov in vprašanj človeštva brezbrižni in trdosrčni. Rešitev tudi ni, da se pred temi izzivi zapremo. Ne gre za to, da se odločimo za nehumanost, temveč se vprašajmo, kaj je zares humano in katere so možne rešitve. Vehementne trditve, da je to kar rečejo levičarji sveto, kar rečejo desničarji pa nazadnjaško, so zame nesprejemljive. Seveda je potrebno upoštevati tudi avtonomijo posameznih držav. Tiste države, ki želijo nelegalne migrante neomejeno sprejemati, naj jih pač sprejemajo. Čas bo pokazal posledice.
V resnici so posledice že vidne. Tudi o tem državni mediji molčijo in prikrivajo dejstva. Nesprejemljivo se mi zdi blatenje politikov, ki svarijo pred argumentirano nevarnostjo nekontroliranega in brezglavega sprejemanja migrantov in molk o odgovornosti tistih, ki so odgovorni za bančno luknjo, za pranje denarja, za nezakonito sprejemanje migrantov. Če smo Slovenci še pri zdravi pameti, bi nujno morali sankcionirati dokazljivo sprenevedanje in manipulacije naših nacionalnih medijev. Vsekakor bi moralo priti v Sloveniji do široke kritične javne razprave o medijih in do sprememb na tem področju. Taki mediji, kot so, so nesprejemljivi. Pričakujem, da bodo nacionalni mediji objektivno poročali in spoštljivo predstavili različne poglede, ne pa da me zastrašujejo z Janšo in molčijo o nevarnostih, ki me resnično ogrožajo.
Največja nevarnost niso nelegalni migranti, temveč naši mediji
Od kje prihaja največja nevarnost? Sam menim, da največja nevarnost niso nelegalni migranti, temveč naši mediji, ki jih financiramo sami. Največja nevarnost smo mi sami, ker ne gremo na volitve in ne terjamo odgovornosti za sprenevedanje manipulatorjev. Kristjanom rečem, da so to naši zelo veliki grehi, za katere bomo delali dolgotrajno in mukotrpno pokoro. Kdor po svoji krivdi in ob jasnem spoznanju zaradi lenobe in malomarnosti ni šel na volitve, ne bi smel pristopiti k sv. obhajilu, dokler se ne spreobrne in se svojega greha opustitve ne spove.
Pri sv. maši molimo, da nam je žal, ker smo »mnogo dobrega opustili in slabega storili«. Tudi opustitve dobrega so greh. V mašnem kesanju so opustitve dobrega navedene na prvem mestu, pred »delanjem slabega«. Kdaj bomo prišli do spoznanja, da resnične demokracije ni brez kritičnega presojanja in zavestnega zavzemanja za skupno dobro, za resnico, pravičnost, solidarnost in krščansko ljubezen; za rešitve, ki so zares v skladu z dostojanstvom človeka in skupnim dobrim.