Čeprav že mesece mediji, še bolj pa mnenjski voditelji, ki simpatizirajo z levico, pišejo o potrebi po nečem novem, je zanimivo, da doslej ni prišlo še do praktično nobenih resnih sprememb na pladnju politične ponudbe. Razen seveda bolj ali manj obskurnih poskusov preporoda in združevanja civilnih gibanj, ki pa jih težko jemljemo kot resno grožnjo političnim strankam.
Zares preporod
Še več, zdi se, da so se stranke levice namesto samorefleksije po fiasku vladajoče koalicije, še bolj zabarikadirale v svoje bunkerje. Kako naj si drugače razložimo soglasno podporo članov sveta LDS Katarini Kresal, ki je odstopila s položaja ministrice zaradi domnevno koruptivnega dejanja? 54 glasov podpore, brez glasu proti. Pri LDS torej nič novega.
V podobni spirali se že dobri dve leti, vse od izbruha afere Ultra, izgublja Zares. In čeprav stranki vse odtlej javnomnenjska podpora nezadržno pada, se je glavni krivec obdržal v sedlu vse do danes. Še več, v nemilosti se je znašla poslanka, ki si je drznila razmišljati drugače, kot veleva zaresna linija.
Podobno je tudi pri najmočnejši stranki leve koalicije. A ravnanje SD je vsaj deloma razumljivo. Za razliko od LDS in Zares ima namreč SD kaj izgubiti. In ocena stranke je, da bi več izgubili, če se odrečejo Pahorju, kar ni čisto iz trte izvito. Stranka, ki vodi vlado, si namreč povsod v svetu težko privošči menjavo vodje, saj bi s tem priznala, da je slabo opravila svoj mandat. Nerodno je le, da je Pahorjeva nesposobnost vodenja vlade in države tako zelo očitna.
Kaj je novega spomladi?
A težav s prenovo nimajo samo na levici. Tudi na pomladni strani ni videti prav veliko novega. Še največ pri obeh manjših partnerjih – SLS in NSi. Po polomu na prejšnjih parlamentarnih volitvah se zdi, da sta se obe stranki nekoliko konsolidirali. SLS tako že nekaj mesecev narašča podpora in če se bodo trendi nadaljevali, si lahko morda na naslednjih volitvah obeta celo podvojitev rezultata iz leta 2008. Predsednik stranke Žerjav je nekaj pik v javnosti gotovo pridobil z ostrimi reakcijami na afere, v katere so bili vpleteni nekateri veljaki njegove stranke, hkrati pa po vzoru bratov Podobnik, a z manj pompa, gradi mostove z levico.
Pri NSi je novega bistveno manj, a stranka se bolj odločno, kot v preteklosti, zavzema za krščanske vrednote in kot kažejo zadnje ankete, je povsem možno, da se na naslednjih volitvah spet prebije v parlament.
Najmanj novega na pomladni strani je v SDS. Glede na trenutno stanje v državi morda spremembe niti niso potrebne. Kratkoročno to po vsej verjetnosti drži, saj zaenkrat ni na vidiku nikogar, ki bi lahko ogrozil premočno zmago SDS na prihodnjih volitvah. A če spremembe trenutno niso potrebne, to še ne pomeni, da ne bi bile koristne. Obstajata vsaj dva močna argumenta za večje spremembe v SDS. Prvi je sam predsednik stranke. Dejstvo je, da tretjina volilnega telesa Janše ne more videti. Morda upravičeno, morda ne. A četudi mu delajo krivico, ne bo nikoli drugače – četudi bo dobil 50+% glasov, ga tretjina državljanov še vedno ne bo prenesla, zato pod njegovo vlado nikoli ne bo možnosti za preseganje delitev. A če moramo nekateri prenašati takšnega predsednika države, kakršnega imamo, bodo pač nekateri drugi morali prenašati Janšo.
Drugi argument za spremembe pa bi bila nujna pomladitev stranke. Sprememba vodstva je vedno kočljiva, če je izpeljana narobe in ob napačnem času, lahko prinese tudi negativne posledice. Zato je še kako pomembno izbrati pravi trenutek. In pravi trenutek za pomladitev SDS je prav v sedanjem mandatu. SDS se je za časa Janševe vlade kadrovsko močno okrepila in premore danes strokovno zaledje, primerljivo s tistim iz zlatih časov LDS. A če bo stranka še naprej gradila svoj ugled na jurišnikih, se zna zgoditi, da bodo nekateri najboljši odšli. Še zlasti, ko si bodo konkurenčne stranke spet opomogle. Najmočnejši argument za prenovo pa so naravnost idealni pogoji, ki jim jih je zagotovila vladajoča koalicija. Volivci so namreč nad Pahorjevo “novo politiko” in Golobičevimi “novimi obrazi” tako razočarani, da bržčas SDS s prenovo stranke ne bi tvegala prav nič. Zelo verjetno je, da bi za prenovljeno SDS glasovali vsi volivci sedanje SDS, razen njih pa verjetno še marsikdo, ki Janše ne bi volil za nič na svetu.
A je že tako, na slovenskem nič novega. Ne na eni, ne na drugi strani. Morda pa je večini tako ljubše – better the devil you know.
Vir fotografije: Against the Wind
