Na referendumu nič novega

Redko se strinjam s predsednikom države. Ampak potem, ko se na obzorju kaže volilni izid, sem še bolj kot pred 25. marcem tudi sam prepričan, da referendum, kot smo ga doživeli, ni bil potreben.  Seveda bi moral predsednik pristaviti še, da ni bil pravšen niti način sprejemanja družinskega zakonika, ki ga je umirajoča vlada kot velik politični projekt na silo spravila pod streho. Z mnogimi dobrimi, vendar ob enem z nekaj takimi rešitvami, o katerih niti približno ni bilo pri tovrstnih vprašanjih potrebnega soglasja.

Ankete na tapeti 

In ker je zakonik nastal  kot politični projekt, je na referendumu doživel politično usodo. 25. marca 2012 se nismo naučili ničesar novega, zato je bilo glasovanje predvsem draga javnomnenjska raziskava z izsledki, ki smo jih bolj ali manj poznali že od prej. Zgodovina se je namreč skoraj v vsem ponovila. Med drugim so zgrešile, kot že ob parlamentarnih volitvah, čisto vse predrefendumske ankete. Tokrat si niti Nikola Damjanić ne more pripeti kakšnega križca. Po eni strani lahko anketarjem podelimo popolni odpustek, ker dejansko niso mogli zadeti pravega izida. Po drugi strani pa bi lahko in celo morali. Kleč je bil seveda v volilni udeležbi, glede katere obveznega obiskovanja volitev iz nekih drugih časov še vajeni Slovenci nepoboljšljivo lažejo. Delu Stik se je tik pred nedeljo skoraj polovica vprašanih zaklinjala, da zanesljivo gredo na referendum, še dobra šestina je bila o tem precej prepričana.

Omenjeno se je glede na izkušnje zdelo izvajalcem ankete pretirano, zato so napovedali 44-odstotno udeležbo. Bila je 30-odstotna, s čimer se je ponovila povest prenekaterega referenduma iz preteklih petnajstih let. Očitno je, da so bili znova zagovorniki zakonika in leva sredina tisti, ki so imeli več težav s spravljanjem svojih privržencev na volišča. Med načelnim pristajanjem na “za” in med dejanskim odhodom v volilno kabino so svetovi. Biti proti je nemara laže, a zdi se, da so imeli nasprotniki spornih ponujenih rešitev pač jasnejše predstave, za kaj (oziroma proti čemu) glasujejo.

Znani zemljepis

Najbrž ni bilo prav koristno niti ceneno navijaštvo, ki si ga je v zadnjih dneh in tednih privoščila večina medijev v državi, predvsem ne šablonsko razglašanje velikega števila državljanov z resda bolj ali manj tehtnimi pomisleki o zakoniku za “bunkeljne”, “nazadnjake”, “kmetavze” in kar je še teh izrazov.  Ampak nazadnje je ne glede na vse itak vstala slika precej razdeljene države, ki bi bila bržkone takšna že brez ene same minute volilne kampanje z ene ali druge strani. Res je drugače kot na parlamentarnih volitvah kar sedem volilnih enot krenilo na desno, toda v grobem se je ohranila od tam znana razdelitev na vzhod in zahod. Mesti sta pravzaprav zamenjali le mariborska in kranjska volilna enota, kar gre na rovaš visoke podpore zakoniku v nekaterih mariborskih mestnih volilnih okrajih in visoke zavrnitve ponekod na Gorenjskem. V novomeški volilni enoti se je po drugi strani poznal razmeroma nizek delež glasov “za” v nekdanjih kraljestvih liberalnih demokratov. V Zagorju so nasprotniki celo prepričljivo zmagali.  Nekoliko presenetljiv je še tesen poraz zakonika v volilni enoti Ljubljana Bežigrad, kjer si zasluge zanjo pripenjajo predvsem v Ribnici. Tam so bili z več kot tremi četrtinami glasov proti novim rešitvam v vsej državi najmanj naklonjeni.

Medtem ko so bili z veliko večino proti v vseh tradicionalnih trdnjavah desnosredinskih strank (recimo v Škofji Loki, Mozirju, Ajdovščini ali Šentjurju), se da na podlagi rezultatov v nekaterih običajnih oporiščih leve sredine ugotoviti presenečenja, recimo v novomeški volilni enoti v Zasavju in v volilnem okraju Kočevje. Očitno nekateri jedrni volivci levice niso želeli glasovati proti svoji podobi družine in sveta niti na izrecni poziv borčevske zveze.

Nasploh pa na Slovenskem tri mesece po volitvah ni veliko novega. Niti v Ljubljani ne, četudi je Mojca Kucler Dolinar dosegla lep uspeh in je Janković po vsem videzu zabeležil najnižji odstotek glasov doslej. Da ne govorimo o absolutnem številu volivcev. Od prve izvolitve leta 2006 jih je izgubil okroglo četrtino.

Foto: Delo