Slovenski čas v zadnjem obdobju črno zaznamuje cela vrsta družbenih, upravnih, gospodarskih, etičnih ter duhovnih anomalij in polomov, ki nikakor ne prispevajo k državotvorni zavesti naših ljudi.
Prav nasprotno: iz dneva v dan se vse bolj šibi nekdanja plebiscitarna zavzetost za državo. Celo do te mere, da se številni državljani sramujejo in so negativistično razpoloženi do nje, saj jih iritira politična plitkost in dezorientacija v delovanju vseh vej izvršilne oblasti, zaradi česar se čedalje bolj spreminjamo v provincialno karitativno občestvo.
Premoremo tudi celo armado, to je več kot 20 tisoč pretežno mladih slovenskih ljudi, ki so se doma izobrazili, pa v zdajšnjih razmerah, ko brezposelnost iz dneva v dan raste, doma ne najdejo dela, zato se izseljujejo s trebuhom za kruhom na vse strani sveta. Njihovo število pa se iz leta v leto množi. Je Slovenija sploh še domovina vseh nas?
Subverzivni tatovi vseh vrst so si jo vzeli za plen in jo izropali do temeljev. Nekoč tako opevana slovenska zgodba o uspehu se je sprevrgla v grozovit bankrot, ki ga najlepše označuje skoraj 30-milijardni zunanji državni dolg z visokimi obrestmi, da o tem, v kakšnem razsulu sta državno gospodarstvo in infrastruktura niti ne govorim. Kaj šele o korupciji v bančništvu, v zdravstvu in drugih javnih službah, v katerih še vedno vlada več kot rigidno sibirsko spanje, v morastih sanjah pa nastopa nesposobna, a vsemogočna birokracija iz Orwellovega romana 1984.
V tem tegobnem ozračju se moram prav ob poslanici, ki jo vsebuje Majniška deklaracija, vprašati, ali bomo Slovenci z lastno državo v prihodnje ohranili svojo suverenost in ugled.
Tri žgoče teme, ki kazijo podobo resničnosti
Pri tem naj spomnim vsaj na tri najbolj žgoče teme, ki mučno kazijo podobo naše resničnosti. To so povojni poboji, ki so se zgodili v imenu svobode delovnega ljudstva, žrtve pobojev pa ostajajo brez pietetnega pokopa in javnega spomenika. Druga žgoča zadeva je zavrnitev lustracijskega zakona, za katerega se je še leta 1994 v parlamentu zavzemal dr. Jože Pučnik.
Tretje mučno dejstvo pa je, da je Slovenija menda edina ali skoraj edina članica EU, ki je obšla in zavrgla poslanico EU, da se v imenu demokracije in pravnega reda, ki temelji na varovanju človekovih pravic, izreče in zavržno opredeli do vseh treh evropskih totalitarizmov 20. stoletja – do fašizma, nacizma in boljševizma.
“To je zame grozljivo znamenje za družbo, v kateri živim.”
Mentaliteta, predvsem pa stanje duha, ki prevladuje v njej, ima svoje politično obličje, ki se izraža v zdraharstvu, abotnosti in negativističnem početju izvršilnih in zakulisnih nosilcev oblasti. Imoralizem in amoralnost sta se razrasla do skrajnosti. Tako imenovana politična korektnost po meri komunistične tranzicije se na v nebo vpijoč način kaže v slovenskem sodstvu, ki naj bi bilo po ustavi samostojna veja oblasti.
Več lahko preberete na PlanetSiol.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
