Tito, partija, Janković: notranji boji in pešanje centralne oblasti na levici je razgalilo njeno dvolično, kapitalu uslužno politiko ter hipokrizijo njenih medijskih in sindikalnih omrežij.
Če bi bila zemlja ploščata, bi se v teh dneh bržkone prelomila prav v Sloveniji. Toliko nasprotujočih tektonskih energij in nebrzdanega sovraštva, spletk in prevar se obeta in koti v deželi, da skoraj zmanjkuje zraka, zdrave pameti pa gotovo.
In če je papež Urban II. na koncilu v Clermontu ob pozivu na križarsko vojno uporabil besede »Deus vult«, Bog hoče, in je bilo to že takrat pretiravanje, celo zavajanje, se skoraj tisoč let kasneje, v 21. stoletju sredi ateističnih ljubljanskih krogov božanskost udejanja in časti kar v osebi Zorana Jankovića, in to »brez pretiravanja«. Seveda ne; saj je širokemu koritu ponižnih javnih osebnosti, od nekdanjih sodelavcev Udbe do estradnikov in drugih, ki so lizali strd pri njegovih jaslih in bi to radi počeli tudi v prihodnje, povsem jasno, kaj pomeni vdanostni obred, ki so ga uprizorili v mestni hiši. Rešiti t. i. levico pomeni rešiti jo pred Janezom Janšo. Ta je resda uspešno vodil vlado in med predsedovanjem celo EU, po tihem mu priznajo, da bi znal obrniti Slovenijo v pravo smer, vendar kaj to Jankovićem in Kučanom ter njihovim omrežjem pomaga, če pa kakršnakoli vladavina z izjemo njihove ogroža davne privilegije, zgodovinske blamaže, sporno bogatenje in sploh način delovanja, o katerem se ljudstvu niti sanja ne. In storiti je potrebno vse, da ljudstvo o tem tudi v prihodnje ne bo niti sanjalo, saj bi bilo sicer farse s tako politiko hitro konec. »Začeli so prihajati začenši od najstarejših«, je, če parafraziramo Sveto pismo v primeru poklona v ljubljanski mestni hiši, čisto uporabna sintagma, po kateri bi lahko rekli, da so najprej prišli tisti najstarejši, ki imajo menda tudi najbolj okosmateno dušo z grehi. Poleg Janeza Stanovnika se je tako v to druščino vdano pomešal tudi dr. Bučar.
Dan kasneje je Zoran Janković svojo odločitev sporočil še ljudskim množicam, bilo jih je nekaj sto, na Kongresnem trgu je bila predstava popolna, obredje njegovega velikega tedna pa na vrhuncu. Ni čudno, da je zato iz množice prišlo skandiranje »Živijo cesar« in »Tito Partija.« Vse skupaj je bilo bizarno in komično, vendar so mediji to prodali kot normalno demokratično formo: Tito, Partija in Cesar. Cela zadeva pa ni samo smešna. Če vemo, da je nedavno še Ustavno sodišče RS povsem jasno in soglasno Tita in jugoslovanski komunizem postavilo na skupni imenovalec s totalitarnima režimoma nacizmom in fašizmom, in to zaradi sistematičnega ubijanja in kršenja človekovih pravic, potem se ponuja vprašanje, ali se Janković z oživljanjem avtokratske forme in paradiranjem po prestolnici ponesrečeno spogleduje z dvajsetimi leti prejšnjega stoletja, ko se je v Italiji s pohodom na Rim začela fašistična era?
Janković je na zgodovinskem prizorišču slovenske nacije, kar Kongresni trg nedvomno je, sporočil, da bo vnesel nove, to je svoje vrednote v slovenski prostor. Poglejmo, kaj bi to lahko pomenilo. Gotovo hitro bogatenje od nič do številnih milijonov, populistična in gospodarsko zavožena gradnja, sicer potrebnega stadiona na račun enormne zadolžitve na plečih nič hudega slutečega ljubljanskega ljudstva. Morda so nove vrednote tudi čudežni dečki oz. sinovi, ki ob plači 1000 evrov na mesec v nekaj dneh zapravijo 600 tisoč evrov, odprejo šest računov v Švici … Je morda vrednota nebrzdano izkoriščanje delavcev, povečini iz južnih republik, ki so v snegu in dežju gradili športni park v Stožicah, da se je lahko cesarost pred volitvami s tem ponašala?
Morda najbolj genialna »vrednota« kandidata, ki je že na meji čudeža, je njegova pripadnost politični levici. To je patent, ki zasluži evropsko priznanje, če že ne priznanje Nase, saj po svetu levičarji ne izhajajo ravno iz kapitalističnega razreda.
Prav notranji boji zaradi gneče pri koritu in posledično pešanje centralne oblasti na tranzicijski levici je dodobra razgalilo njeno dvolično, kapitalu uslužno politiko in hipokrizijo njenih medijskih in sindikalnih omrežij. Zakaj je moral Janković v politično areno? Kaj je šlo s slovensko levico narobe? Veliko prej bi našteli, kaj jim je šlo prav, a tu je spet druga zagata – da ni namreč kaj našteti. V spominu ni prav nobene uspešne odločitve, ki bi ključno prispevala h kakovosti življenja v Sloveniji. Dobro, edini blagoslov so jim bili sprva mediji. A to je bilo hkrati tudi pogubno. Številni novinarski udi iz kroga 571 in pridruženi konvertiti, ki so si bojda oddahnili od »zločeste« desne vladavine, so nekritično podpirali vlado, ki je že od vsega začetka ravnala pogubno, to, da s svojim ravnanjem in odločitvami hodi po vodi in ne stoji na trdnih tleh, so opazili, ko se je kompanija že potapljala. In takrat se je novinarski hlapec kaj rad znesel nad svojim gospodarjem, ki ga je pač razočaral. Nihče od cvetobera podpisnikov novinarske peticije ni znal vsebinsko razločiti, zakaj je že bila potrebna svetovna diskvalifikacija slovenske vlade pred predsedovanjem? Zagata je še toliko večja, ker so pod novo vlado dejansko sledili politični in kapitalski pogromi in razprodaja medijev z novinarji vred, ki so jih časnikarski aktivisti le opazovali. Borut Meško, premočrten novinar in urednik z STA, je bil hudo bolan vržen iz službe in ga ni več med nami.
Podobno je bilo s ključnimi sindikati. Dušan Semolič, ki svojo sindikalno ozimnico vleče še iz komunizma, je bil zastavonoša velikega sindikalnega protesta, ko se je novembra 2005 na Kongresnem trgu v snegu in dežju ob vihranju jugoslovanskih zastav partijskih pesmi vršil upor proti reformam Janševe vlade. Bojda jih je bilo 40.000, mednje pa se je pomešal tudi Danilo Türk. Kako tudi ne, zaščititi je treba vendar delavske pravice. Ali se kdo spomni, zakaj že so protestirali? Kaj že je bilo takrat tako hudo narobe? Ja nič posebnega, bližali smo se najnižji brezposelnosti v zgodovini, splošna blaginja je napredovala in potrebno je bilo ustaviti vlado, ki ji je kazalo preveč dobro in ni bila njihova. Kapitalska levica je tako svoje že tako predimenzionirane sindikate povzdignla v orodje za blokado takratne vlade, seveda niso računali, da bodo podarjeno moč uporabili tudi proti njim. Zgodilo se je prav to. Med vpitjem, da t. i. desna vlada ni izpeljala ključnih reform, so zapoznelo predlagali svoje, a so jih sindikati pokopali in se precej otresli njihovega patronata.
Razpasla se je destruktivna in plenilska logika v vrhovih upravljavcev države ter paradržavnih podjetij in zavodov. Ob hkratni nenacionalni težnji slovenske kapitalske levice in spodnašanju vrednot tradicionalne družine je bojazen za prihodnost slovenske države in znotraj nje nacije povsem upravičena.
