Možina: Agonija prazne slame

Kot trdno povezan neupogljiv snop, je nastopila vladna koalicija pred dvema letoma, podprta z županskim, predsedniškim, medijskim in vsemi ostalim pompom, ki ga premore retrokomunistična nomenklatura in takrat si še najostrejši kritiki niso upali soditi, kar se je pokazalo zelo kmalu – da gre v bistvu za snop prazne slame;  za nabor povečini povsem nesposobnih, celo izrazito škodljivih, in neukih politikov, ki, razen redkih izjem, uničujejo sedanjost in prihodnost slovenskih državljanov.

T.i. slovenska levica je s tem zapravila svojo drugo in za lep čas zadnjo priložnost, da bi se Slovencem izkazala kot zaupanja vredna politična sila. Do prve so se dokopali leta 1945 na revolucionaren način z množičnim pobijanjem, krajo lastnine in obljubo o socialističnem raju  – končalo se je s 1400 odstotno inflacijo, kolapsom režima in vojno.  Sedanjo priložnost so leta 2008 izborili na demokratičnih volitvah s finskim dopingom a se končuje povsem klavrno in smešno. Spomnimo se zadnjih nastopov predsednika vlade, ki so prej samopoziv k hospitalizaciji kot resna vzpobuda za odločanje po zdravi kmečki pameti. Te, ki jo v obilju premore vsaka slovenska vas le na vladi je usodno primanjkuje.

Dozoreva presoja, da tranzicijska levica – tako kot si pred dobrimi dvajsetimi leti ni želela  demokratizacije  in osamosvojitve, tudi danes zares ne verjame v slovensko državo in  delo za blaginjo večine državljanov. Kako naj si drugače razlagamo tako ničevo upravljanje s podjetji, bankami, zavodi, ob hkratnem titiostičnem zadolževanju, ko po drugi strani vlagajo silne napore v zlorabe za izpolnitev svojih gmotnih in ideoloških interesov;  od pasjih afer do komandanta Staneta, ki je zaradi nasilja do civilistov spravljal v zadrego celo Kardelja. Račun za anacionalni kardeljanski hazard z arbitražnim sporazumom, ki spodkopava slovenske strateške interese, nikakor pa ne hrvaških, bo žal še prišel.

Sedaj se je vladna večina v svoji zakonodajni ignoranci ujela še v past treh referendumov, pokojninskega,  o delu na črno in o zapiranju arhivov in s tem državljanom dala možnost, da z zavrnitvijo vseh treh pospešijo zamenjavo sedanje pogubne oblasti.  Le ta se je ob izgubi javne podpore vrgla v propagandno vojno ter  prek svojih medijev in mnenjskih voditeljev trobi da ni nobene politične alternative, da so za katastrofalno vlado krivi kar vsi, prvič v zgodovini tudi opozicija, da so vsi enaki, da bi se morali politiki zamenjati, sploh pa samo ne Janeza Janše… Tak agitprop je smešen in le zelo naivni mu nasedejo. Logično je, da zamenjavo potrebujejo predvsem politiki, ki so pahnili v pogubo sebe in svoje stranke  in ne  tisti, ki imajo visoko podporo oz. se jim  ta veča. Alternativa sedanji vladi je ves čas opozicija, ob tem da je prostor tudi za nove politične pobude. Ker je opozicija na čelu s SDS že vodila vlado, celo predsedovanje EU, imajo ljudje, kljub medijskemu filtru praktično izkušnjo, ki je glede na to kar imamo sedaj zelo povedna.

V izhodišču ne gre za levo desno dilemo. Oblast si zasluži  politika ki v resnici temelji na moralnih in demokratičnih vrednotah, sposobnosti in delavnosti. Da bi  se taka ekipa formirala so potrebni nauki tudi iz bolečih napak prejšnje vlade, npr. z nadzornimi sveti in/ali upravami, ki so v številnih primerih ravnale negospodarno oz. koruptivno. 

Trenutno kaže, da je prevzemu oblasti na prihodnjih volitvah še najbližje pomladna stran, čeprav bomo priča dramatičnemu boju kapitalistične levice in njenega medijskega prateža, ki bo uporabila vsa že videna in nova sredstva  za diskreditacijo in likvidacijo svojih nasprotnikov, da se le obdrži na oblasti. 

Z vidika zgodovinske priložnosti in trajnih pozitivnih učinkov pa je bolj kot prevzem oblasti leta 2012 za pomladne stranke pomembno absolutno strokovno in moralno delovanje morebitne bodoče vlade, ki se bo v prvi fazi morala otresti tropa novih/starih prisklednikov, ki se vedno znova spreobračajo in bodo »zvestobo« ponudili tudi novi oblasti, dejansko pa bi jo za svoj interes le moralno spodkopavali. Najslabše kar se politični alternativi lahko zgodi, bi bilo ponavljanje vzorcev sedanjega vladanja.  

Seveda  smo za stanje in alternativno prenovo družbe odgovorni vsi, katoličani tudi za prenovo Cerkve, ki si je ravno sedaj, ko bi morala biti močna pričevalka vrednot z osebnim zgledom, le tega spodkopala, nekateri njen členi pa v skrbi za lastne, kratkoročne interese še vedno, čeprav morda nehote pripomorejo k podaljševanju sedanje vsesplošne agonije.

Vir: Družina