Intervju s turško profesorico nemščine in njeno učenko
Deniz je v Ankari živeča profesorica nemščine, ki vsako leto na jezikovne počitnice v tujino odpelje skupino nekaj deset otrok. Je le delavna ženska srednjih let, ki potrebuje velike besede, da opiše situacijo, v kakršni se je znašla njena dežela. V drugem delu intervjuja nastopi Jen, najstarejša učenka na tečaju. Z njima sem se pogovarjal na predvečer in večer državnega udara, ki se je zgodil v petek, 15. julija.
Deniz, kakšna je trenutna situacija v Turčiji?
Grozljiva, popolnoma grozljiva.
Zaradi bombnih napadov v Istanbulu?
Ne samo v Istanbulu, terorizirajo nas povsod. Živim v Ankari, prestolnici, kjer je napadov še več kot v Istanbulu. Žal nismo varni nikjer. Še pred nekaj leti sem z distanco, iz varnega doma, opazovala dogajanje v Siriji in Iraku, misleč: “Ubogi ljudje.” Sedaj, ko se je stvar preselila k nam, v mojo deželo, moje mesto, to prekleto boli. Pa ne bolijo le napadi. Pred kratkim sem videla grafit: “Ne uničujejo nas bombe, uničuje nas tišina.”
Tišina?
Tišina ljudi, ki se bojijo spregovoriti.
Zakaj?
Zaradi naše vlade in predsednika Erdogana. On je norec. Obstajajo posnetki celih konvojev tovornjakov, ki tovorijo orožje in amunicijo preko turške meje Islamski državi.
Pa ljudstvo ve za to?
Vsi vedo za to, a on zanika in nikogar ni, ki bi si drznil mu nasprotovati. Tiste, ki pa si drznejo, kaj hitro pospravijo – več tisoč ljudi je za zapahi, ker so govorili proti oblasti. Nadzorujejo celo naše profile na Facebooku – tako kot v Orwellovem romanu 1984. A meni je malo mar, vsake toliko napišem ali delim kaj na svojem zidu, ker me jezi, ko vidim, kam pluje naša država. Ko vidim, kje že smo! Če me zaprejo zaradi tega, prav.
Hočete reči, da v Turčiji vlada totalitarizem?
Popoln totalitarizem. Toda do tega ne pride čez noč, to je počasen proces. Erdogan je prišel na oblast pred približno štirinajstimi leti in počasi, a vztrajno mu je uspelo Turčijo preobraziti v muslimansko državo – muslimansko v smislu, da cerkev in oblast nista ločeni. Si lahko mislite, da v šolah več ne poučujejo filozofije in psihologije? Da je namesto matematike, turščine in angleščine na urnikih verouk? Dekleta pokrivajo od vrtca dalje – od vrtca! Moški ne more dobiti službe v javnem sektorju, če se njegova žena ne pokriva, naše prve dame so videti, kot da v življenju niso spregovorile več kot pet besed, moški pa se lahko poročajo s šestletnimi deklicami, če v to privolijo njihovi očetje. Otroci, vzgojeni v tem sistemu; deklice in dečki, mlajši od 14 let, so popolnoma indoktrinirani. Predsednikovi otroci so, seveda, študirali v tujini, ena od hčera na Dunaju, drugi v Ameriki.
So ljudje uperjeni proti sistemu predsednika Erdogana?
Ko govoriš z njimi na cesti, je videti, da smo vsi proti, drži. Nato pa dobi volitve z absolutno večino in med sabo se dvomeče spogledujemo, češ: “Si ti volil zanj?” Pravzaprav rezultatom ni mogoče verjeti. Poglejte, Turčija ima približno 70 milijonov prebivalcev, izidi pa so znani 10 minut po zaprtju volišč.
Torej so volitve po vašem skorumpirane?
O tem ni dvoma. A Erdoganu moramo priznati, da je zvit. Odprl je meje za vse in s tem je v Turčijo vstopilo ogromno število sirskih beguncev – in kaj je storil? Vsem je priskrbel turške dokumente in redni mesečni dohodek.
Čemu?
Da lahko volijo. Pomislite, pridete v tujo državo brez vsega in naenkrat sta vam dodeljena državljanstvo in stalni dohodek – za koga bi vi potem volili? Res ima veliko asov v rokavu. Vzemimo za primer proteste v parku Geza leta 2013, ki so se iz malega shoda razširili v nasprotovanje sečnji dreves in se sprevrgli v nacionalno vstajo. Med množico je poslal provokatorje, ki so razprostrli plakate v podporo PKK (Kurdska delavska stranka), ki v Turčiji velja za teroristično. Ljudje so se umaknili, ker naenkrat niso več vedeli s kom se borijo, ne proti komu ali čemu protestirajo.
Pa vendar smo zahodnjaki Turčiji pripisovali uspeh in gospodarsko rast.
Vedeti moramo, da ima Erdogan v lasti 90 % turških medijskih hiš in časopisov. Naj povem anekdoto – pred nekaj leti je imelo 13 časopisov na isti dan isto naslovnico. Z možem zato gledava samo en televizijski program in še tega prek satelita, ker so vsi drugi pod vladnim nadzorom. V času protestov v Gezi so na nacionalni televiziji predvajali dokumentarec o pingvinih na Antarktiki. Absurd.
Kako gledate na prihodnost Turčije?
Obupno, obupno kaže. Atatürk, t. i. Oče Turkov, je dejal, da moramo vedno gledati proti Zahodu, ker je tam naša prihodnost in da je Vzhod močvara, ki se je moramo izogibati. Sedanji predsednik pa počne ravno nasprotno – rad bi postal sultan. Pravi, da se moramo vrniti k svojim koreninam, nazaj k stari slavi Otomanskega cesarstva – in Otomani sploh niso bili Turki. Zdaj vse kaže, da bomo res dobili sultana brez univerzitetne diplome.
Kako brez univerzitetne diplome?
Erdogan nima diplome. Na začetku politične kariere se je okoli hvalisal z domnevno visoko izobrazbo, toda univerza, na kateri naj bi leta 1975 končal študij, takrat sploh še ni bila ustanovljena. Seveda se je diploma po tem, ko so za to izvedeli novinarji, kmalu izgubila in menda jo po sobanah kraljeve palače še vedno vztrajno iščejo (se zasmeje). Mi, ljudstvo, pa smo tiho, spimo. Vedno pravim, da ljudstvo dobi takšnega voditelja, kot si ga zasluži.
Kako pa je z mladimi?
Po protestih pred tremi leti sem imela veliko upanja, bili so neustrašni, spomnim se fotografije fanta, ki je igral na kitaro pred policaji. Toda potem so ostali tiho. Čutila sem razočaranje, do pred kratkim, ko so ravnatelje vseh srednjih šol in fakultet nadomestili z Erdoganovimi možmi. Zamislite si, na eni od carigrajskih srednjih šol (Istanbul Erkek Lisesi) so se maturanti med govorom novega ravnatelja proti njemu obrnili s hrbti in tako izrazili svoje nezadovoljstvo in jezo, in kmalu so to počeli maturanti po vsej Turčiji. Zdelo se mi je fantastično. Na drugi strani pa so študenti, kolikor vidim, žal še naprej tiho.
Pogovarjal se je Lev Medvešek, več lahko preberete na mladina.si.
