Misli s Trga Republike, kjer sem spet moral vihteti slovensko zastavo: Kako do nove slovenske pomladi?

|
foto: arhiv Antona Tomažiča

Močna čustva so me prevevala, ko sem aprilskega popoldneva 2023 vihtel slovensko zastavo na istem mestu, kot smo jo prvič dvigali junijskega večera 1991. Moje misli so se nenehno vračale v magični čas slovenske pomladi, ko mi je Bog naklonil to milost, da sem bil lahko aktivni soudeleženec širokega ljudskega gibanja, ki je doseglo največji dosežek v slovenski zgodovini – svobodno in samostojno demokratično državo Republiko Slovenijo.

Takrat pa si niti slučajno nisem mogel predstavljati, da se bomo morali po treh desetletjih zbrati v obrambo tega najuspešnejšega in brezmadežnega uspeha. Neizogibno je vprašanje: Zakaj? Kako je možno, da se tranzicija vleče že v četrto desetletje? Zakaj nas prehitevajo države, ki so bile zaradi svoje komunistične preteklosti takrat še daleč za nami?

Jaz imam jasen odgovor, ki sem ga na kratko povzel z naslednjim tvitom:

Otroke in vnuke osamosvojiteljev že vseskozi od osnovne šole do fakultet indoktrinirajo z levičarsko ideologijo ter zanemarjajo VSO (to kratico bom še nekajkrat uporabljal za vrednote slovenske osamosvojitve), hkrati pa skrbijo, da ne bi prišlo do tako potrebne (nujne!) narodne sprave!

Z nadzorom nad ogromno večino medijev (MSM) uspevajo stare sile z (iz Jugoslavije podedovano) ideologijo preslepiti volivce, da oddajo svoje glasove izbranim novim obrazom, ki se v nekaj mesecih pred volitvami predstavljajo kot rešitelji, kasneje pa poniknejo ali se prelevijo v podpornike kakih novih populistov. Če se v teh načrtih in navodilih stricev iz ozadja kdaj kaj zatakne, pa še vedno lahko priskoči na pomoč pravosodje, ki se spretno obnavlja z mladimi bavconovsko izobraženimi pravniki.

Shod “ZA SLOVENIJO IN RESNICO – Proti rušenju temeljev slovenske enotnosti in državnosti” smo začeli z Zdravljico. Logično je, da je bil prvi govornik predsednik Združenja za vrednote slovenske osamosvojitve in predsednik prve slovenske vlade Lojze Peterle.

Opozoril je, da nista slučajno v istem času sovpadli dve sramotni akciji Levičarske ministrice za kulturo: ukinitev Muzeja slovenske osamosvojitve in počastitev obletnice Komunistične partije Slovenije z njenim obiskom in govorom na Čebinah. Zaenkrat le v govorih, kasneje pa tudi v učbenikih, skuša(jo) amnestirati teroristično organizacijo, ki je sprožila državljansko vojno, zagrešila največje množične pokole in držala Slovenijo v diktaturi 45 let.

Ne-sramno in manifestativno je ministrica Asta Vrečko celo pozirala pred hišo, kjer so se 18. 4. 1937 prvič zbrali na slovenskih tleh agenti iz Moskve, narodni izdajalci, šolani v Sovjetski Rusiji, da bi zrušili Slovensko narodno državo z vsemi svojimi običaji in religijo in jo nasilno priključili pod okrilje Sovjetske zveze in masovnega morilca Stalina! Njim pa je ministrica paradoksalno celo pripisala prvi korak k osamosvojitvi! Če bi šel načrt iz Čebin uspešno naprej, bi bila danes Slovenija ena moskovska gubernija!

To, kar dela ministrica, je ena velika sramota! Verjetno največja, kar so jo doslej zagrešili slovenski ministri! Častiti ustanovitev teroristične organizacije, ki je sprožila državljansko vojno, zagrešila največje množične pokole in držala Slovenijo v diktaturi 45 let!

Temu primerno oglušujoči so bili zato naši žvižgi. Bistven pa je bil zaključek, ki smo ga bučno pozdravili: MUZEJ OSAMOSVOJITVE enkrat še BO!

Malo smo se “veterani” pomirili, ker sta bila naslednja odlična govornika iz nove generacije, Katja Berk Bevc in Dominik Štrakl (SDS). Kako lepo je slišati mlade, ki so se izognili levičarski indoktrinaciji in zato cenijo ter spoštujejo dosežke slovenske pomladi in so ponosni na domovino – samostojno državo Slovenijo!

Nato je Janez Janša je poudaril, da je slovenski narod ob osamosvajanju sicer bil enoten, politika pa je bila bolj razklana. Govoril je tudi o vrednostnem središču naroda kot osrednjem sklopu vrednot, kar smo zapisali tudi v ustavo. Spomnil nas je, da smo poslanci Demosove koalicije ključne zakone za zavarovanje slovenske osamosvojitve z realno silo sprejemali z enim, dvema ali tremi glasovi večine, kar smo številni poslušalci lahko samo potrjevali. Janša je ponovno, kot že nekajkrat v preteklih desetletjih, napovedal: “Teorija vrednotnega središča naroda pravi tudi, da kadar pride do takšne krize vrednot, kot jo doživljamo Slovenci danes, ta kriza stvari izravna. In danes smo na začetku nove slovenske pomladi, ki bo te stvari izravnala.”

Udeležence zbora je poleg predsednika SLS Marka Balažica pozdravil tudi bivši direktor Muzeja novejše zgodovine dr. Jože Dežman, ki je živ dokaz primitivizma in arogance sedanje oblasti, da ga je kljub njegovi izobrazbi, ugledu in referencam proglasila za nesposobnega in vrgla na cesto. Opozoril je na nekaj ustavnopravnih vidikov sramotne ukinitve Muzeja slovenske osamosvojitve. Nemško ustavno sodišče je leta 1956 komunistično partijo prepovedalo. Prof. dr. Lovro Šturm pa je v imenitni študiji dokazal, da je bila komunistična partija tudi v predvojni Jugoslaviji upravičeno prepovedana in da bi bila prepovedana tudi danes kjerkoli v Evropski zvezi. Leta 2011 je Ustavno sodišče prepovedalo poimenovanje Titove ceste, ker je to poimenovanje mogoče objektivno razumeti kot priznanje nekdanjemu nedemokratičnemu redu. Takšno ravnanje je v neskladju z vrednotami, na katerih temelji ustava.

Predstavnik Slovenije na Dunaju in ponosni Koroški Slovenec dr. Karel Smolle nam je prinesel pozdrave iz Celovca, z Gosposvetskega polja in knežjega kamna, kjer so si prvič zamislili suvereno slovensko vojvodino. Ko je gledal prenos iz slovenskega parlamenta – odbora, ki je obravnaval »to žalostno zgodbo zaprtja muzeja«, ga je najbolj negativno presenetilo omalovaževanje slovenske samostojnosti in muzeja suverene Slovenije. »Nekaj so razlagali, da še ni dosti stvari razstavljenih in dovolj zbranega gradiva. Ja, kdo jim pa brani, da prinesejo stvari v muzej, kot dokaz slovenske samostojnosti in suverenosti? Kdo jim brani izboljšati ta muzej? Vrednote, ki ste jih ustvarili skupaj z nami, Koroškimi Slovenci in Slovenci po svetu. Vrednote suverene samostojne Slovenije pa ne spadajo le v muzej, ampak spadajo ravno v hišo tam na drugi strani tega trga!«

Kako do nove slovenske pomladi?

Pa še moj komentar ob Janševi napovedi, da se nam obeta nova slovenska pomlad:

Za kakršnokoli obuditev slovenske pomladi sta bistvena dva pogoja:

  1. Da se desne stranke prenehajo med seboj napadati. Tako kot trenutno jaz vidim situacijo, gre predvsem za neupravičene napade SDS na mojo stranko NSi, pri čemer pa prednjači predvsem Janša. Za primer dodajam tvit, v katerem »obkoalicijski« Novi Sloveniji očita celo sokrivdo za največji padec industrijske proizvodnje med državami EU, ker naj bi pomagala pri ohranjanju aktualne oblasti. To je popoln nesmisel, saj NSi konstantno kritizira sedanjo oblast, tako v parlamentu kot na družbenih omrežjih. Kot samostojni stranki pa bi ji gotovo moral priznati pravico, da ima kaka stališča tudi drugačna od njegovih. Sicer so upravičeni pomisleki o poskusih hegemonije.
  2. Da se v parlament uvrsti tudi SLS – Slovenska ljudska stranka. Kot dober poznavalec Demosa si upam trditi, da bi bila najboljša rešitev za Slovenijo le v tem, da bi na volitvah zmagale tri (in samo tri) desne stranke: SDS, NSi in SLS. S svojo sorodno ideologijo, notranjimi frakcijami in širokimi programi lahko pokrivajo celotno paleto političnih interesov. Vsaka dodatna nova stranka na desni strani bi bila povsem nesmiselna in bi pomenila samo nepotrebno in škodljivo drobljenje. To velja tudi za skupino okrog Ruparja, pri katerih smo že slišali ideje za prelevitev v politično stranko. Upam, da ne bi dobili spet novega, sicer desnega Desusa! Člane bi pa tako in tako dobivali predvsem iz obstoječih treh strank SDS, NSi in SLS.

P. S.: Tik pred oddajo tega članka se je moje ogorčenje nad retroaktivnimi procesi v Sloveniji, kot potekajo pod sedanjo oblastjo, še povečalo. Na facebooku sem namreč prebral obvestilo nekega kmeta, kako so na njihovo kmetijo prišli policisti in ga spraševali, če se bo udeležil torkovega javnega protesta v Ljubljani! To je nekaj nezaslišanega! Ali si gospodje, zbrani okrog Svobode, sploh predstavljajo, kaj na podeželju pomeni, če se pri kaki hiši ustavi policijski avto? To takoj povzroči številna ugibanja, govorice, sumničenja, predvsem pa veliko nelagodje tistega, ki ga policisti zaslišujejo.

Zato policiji postavljam naslednja javna vprašanja:

  1. Ali izvajajo poizvedbe pri VSEH kmetih ali samo pri nekaterih, »sumljivih«?
  2. Če samo pri nekaterih, po kakšnih kriterijih jih izberejo?
  3. Če obstaja kak seznam, načrt, po katerem naložijo policistom delovne naloge za poizvedovanje, naj to objavijo in/ali razložijo, kako so prišli do takšnega seznama!


Povezani članki

3 komentarji

  1. Do nove pomladi tako, da za začetek vse nekomunistične stranke začno sodelovati med seboj in se nehajo prepirati. Potem pa se lotiti najbolj aktualnih ljudskih problemov.

  2. Briljantno opisano. Kar se tiče početja vladajoče nomenklature.

    Kar se pa tiče “pakta o nenapadanju”, morda ena pripomba. Pri nas smo se absolutno preveč navadili na to, da je vse, kar ni (neo)komunistično, že avtomatsko desno. Zato so tudi osebe, kot denimo Bojan Požar, Jože Dežman, Igor Omerza in mnogi drugi, ki imajo sicer levi izvor (da, celo mnogi iz SDS), obravnavani kot “desničarji”, kar je ena najhujših psiholoških prevar. S tem je tranzicijski nomenklaturi uspelo preprečiti nastanek “levice prihodnosti”, ker je vse zoženo na neko imaginarno “desnico” (čeprav je bila prejšnja vlada realno gledano do ljudi prijazna socialdemokracija, kar je bilo za preživetje gospodarstva v času epidemije covid19 tako rekoč nuja, po drugi strani pa je začela zniževati davke in krčiti birokracijo, žal se je pod sedanjo vlado ta trend spet obrnil v nasprotno smer). S tem se je ustvarilo neko imaginarno polje, kjer se več strank grize med seboj zaradi osvajanja “desnih” volivcev – botri iz ozadja se morajo pri tem res krohotati, ker jim je še bolj dobro ratalo, kot so sprva mislili, da bo.
    Nastanek Ruparjeve iniciative pa je zelo dobra novica. In morda se tu ustvarja “levica prihodnosti”. Zahteve delujejo precej populistično na prvi pogled, vendar je iniciativa dejansko dregnila v pravo točko: država pobere ogromno davkoplačevalskega denarja, po tej plati bi morali pri nas imeti res vrhunske železnice in ceste (in nek vic pravi, da ob podatku, da od Hodoša do Kopra vlak vozi povprečno osem ur, Japonci mislijo, da je Slovenija večja od Kitajske), pa tudi zdravstvo. Pa vemo, kakšno je stanje v resnici. “Socializem po meri ljudi” (kot ga je poimenoval Milan Kučan) te iste ljudi veliko “molze”, denar pa se steka v žepe izbrancev (tudi “pravilno” usmerjenih t. i. nevladnih organizacij), že pri vsakem večjem infrastrukturnem projektu se začetna cena močno zviša tudi po zaslugi raznih posrednikov, ki seveda pristavijo svoje lončke. Istočasno pa si vladajoča elita (nenačelna koalicija skrajnih levičarjev in tranzicijskih tajkunov) izmisli kakšen “opij za ljudstvo”, na primer s krčenjem finančnih sredstev za verske skupnosti (in seveda bo tri četrt Slovencev temu ploskala, češ zdaj pa vemo, zakaj imamo nizke penzije – ker nam RKC vse požre). Resnica o nizkih pokojninah in plačah pa izvira še iz časa Jugoslavije, doslej se še ni našel junak, ki bi upal dregniti v ustaljen sistem, ki omogoča nizke pokojnine.
    Ampak srčno upam, da se iniciativa upokojencev ne bo šla po poti strankarstva, ker bo s tem civilno jedro samo sebe žrtvovalo (in vemo iz izkušenj, da se je tudi družinsko iniciativno jedro s prestopom v stranko dejansko ustrelilo v lastno koleno, ker še vedno obstaja naivno mišljenje, češ če lahko “oni” delajo nove stranke in nove obraze, bomo še mi – ne bo šlo, ker so že Rimljani vedeli: Quod licet Iovi non licet bovi.) Škoda pa bi bila tudi, da bi glasovi iz iniciative spet šli v roke kakšnemu tranzicijskemu m(M)ačku v žaklju.
    NSi pa ni “napadana” zgolj od Janše, ampak tudi od znotraj (J. Pogorelec) in tudi od lastnih simpatizerjev. Meni je sicer vso to drobnjakarstvo odveč. Morda bi morali več pozornosti vlagati v nastope Aleksandra Reberška, ki zna res udarno nastopati. Sem pa v sredo videl tudi poslance NSi, ki so stali zelo skupaj nekje zadaj (kot da bi se bali ljudi – ampak če delajo s čisto vestjo, nimajo razloga za to). Na kratko sem se pozdravil z Janezom Ciglerjem Kraljem, kaj več časa za pogovor ni bilo, ker sem krožil okoli in fotografiral. Stranka ima še neizkoriščen potencial, ki ga lahko prebuja le civilna družba. In se strinjam, tudi SLS bi se morala vrniti v parlament, morda bodo protestniški kmetje kaj pripomogli k temu. Je pa težava spet v psihologiji: celo koalicija več strank (SLS, Konkretno…) ni zmogla priti v parlament na zadnjih volitvah, čudežnega mehanizma, ki bi preprečil ljudem, da bi spet ostali doma in jamrali, pa žal nimamo.
    Za konec: na prvih večstrankarskih volitvah (ki pa so tudi potekale v precej neregularnih pogojih) je koalicija Demos zmagala, ker je za seboj imela civilno družbo. Če ne bi bilo tega vrenja, bi komi-nomenklatura tudi leta 1990 gladko dobila mandat za vladanje od ljudi.

  3. “Če bi šel načrt iz Čebin uspešno naprej, bi bila danes Slovenija ena moskovska gubernija!”

    Takole je Kardelj pisal junija 1945 sovjetskemu veleposlaniku v Beogradu:
    »Želimo si, da bi nas Sovjetska zveza štela za predstavnike ene od bodočih sovjetskih republik in da bi na Komunistično partijo Jugoslavije gledali kot na del Vsezvezne komunistične partije (b)«.(P. Simić,Tito – Skrivnost stoletja, 2009, str. 230)

Comments are closed.