Pravzaprav vemo zelo malo o dogodku, po katerem je zahodna civilizacija naravnala uro. V ničelni uri zgodovine pridejo do besede le angeli in pastirji. Ne eni ne drugi ne spadajo med tiste, o katerih bi se pisale zgodovinske knjige. Šele pozneje pridejo do besede, osupli in prestrašeni, bolj znani akterji: kralj, stroka (modri z Vzhoda) in splošna javnost (prebivalci Jeruzalema in Judeje).
Zgodovinskost dogodka so angeli zaobjeli v besede slava Bogu – mir ljudem. Ta teološki diptih nas spremlja več kot tri tisoč let, od takrat, ko se je Mojzes spustil z gore z dvema ploščama v rokah. Ena je vsebovala zapovedi, ki se nanašajo na človekov odnos do Boga, druga vrsto prepovedi, kako naj se ne vede do sočloveka. Povezuje ju četrta zapoved spoštovanja in ljubezni do staršev.
Kakšen bi bil videti betlehemski mir v našem času in prostoru? Dr. Tamara Griesser-Pečar je svojo obsežno študijo o državljanski vojni in revoluciji naslovila Razklani narod. To ni fizična razklanost, ki bi jo povzročili okupatorji, ampak notranja sprtost in izključevanje. Zato se tudi ni končala z odhodom okupatorjev, ampak se nadaljuje. Do izraza pride vsakič, ko človek zavrne drugega človeka. Vsakič, kadar človek stori tisto, kar druga Mojzesova plošča prepoveduje: ubije, prevara, izkoristi, izrabi, okrade, zataji…
Tragična junaka Borut in Janez
Ko poskušam razumeti dogajanje v Sloveniji, mi pridejo na misel omenjeni prebivalci Jeruzalema in Judeje, o katerih avtor piše, da so se ob Jezusovem rojstvu prestrašili. Odzovejo se z negativnim čustvom, ker so v Jezusu videli konkurenta avtokratskemu Herodu. Vedeli so, kako se bo Herod odzval na izziv: z nasiljem. Tudi Slovenci smo polni negativnih čustev, ki so po mojem prepričanju posledica tiste razklanosti, ki jo je leta 1941 sprožila Komunistična partija z izključevanjem in likvidacijami svojih političnih nasprotnikov. Desetletna gojitev te žalostne prakse je pripeljala do tega, da smo danes z njo okuženi vsi, ne le tisti, ki so z njo začeli ali so jo aktivno izvajali.
Nenadno odobravanje, ki sta ga ob objavi svojih kandidatur požela Virant in Janković, si razlagam kot željo večine Slovencev, da presežemo to izključevanje in spore. Janša in Pahor sta bolj ali manj tragični žrtvi tega duhovnega stanja Slovencev. Janša je “pokasiral” vse sovraštvo tranzicijske levice, ki je za svoj obstoj potrebovala tarčo, jasnega nasprotnika. Ta vloga je bila sprva dodeljena krščanskim demokratom. Ko pa je postalo jasno, da ne predstavljajo resne grožnje, jo je moral prevzeti nekdo drugi. “Pojav Janez Janša” je tako v prvi vrsti strašilo, ki so ga ustvarili tisti, ki se bojijo resnega tekmeca za oblast. Pri tem seveda sploh ne sme presenetiti, če se je nekaj tega istega instinkta in metod prijelo tudi žrtve – zgodovina in psihologija nas učita, da je to pogost pojav.
Pahor ima obratni problem, saj je na čelu stranke, ki jo sto tisoči Slovencev vidijo kot simbol trpljenja in izključevanja. Moči tega simbola ne bi premagal niti angel, kaj šele krhek človek iz Titovega mesta Gorice. Tragičnost Pahorjevega položaja je dosegla naravnost farsične razsežnosti po razglasitvi volilnih rezultatov, ko so vsi okrog njega – ne le “njegovi”, ampak tudi “oni drugi” – kot popolnoma samoumevno pričakovali, da se bo pohlevno priključil Jankoviću in DeSUSu. S tem bi se zaključil proces, ki ga je sprožila slavna procesija starcev na ljubljanski magistrat. Kot že nekajkrat doslej bi se zamenjale nalepke, vsebina pa bi ostala ista, ena stranka s tremi krili.
Čuvaji tranzicije so vedeli zaželjo po preseganju negativnih vzorcev, zato so Slovencem ponudili nov obraz uspešnega menedžerja, ki ni obremenjen s slovensko zgodovino. Kot že nekajkrat doslej so ponudili v ovčjo retoriko zavito staro robo. Kot že nekajkrat doslej je velik del Slovencev nasedel. Morda je tudi protagonist zgodbe že ugotovil, da ima opraviti z bolj prebrisanimi od sebe.
Zgodbe še ni konec, ne one božične ne naše slovenske. Nedavno dogajanje v Državnem zboru vliva upanje, da vendarle nismo zdrsnili nazaj v železne kalupe zgodovine. Prvi odzivi Jankovića in njegovih poslank so sicer pokazali, da so novi samo plašči, vse ostalo smo že videli pri nekdanji LDS, SNS in Zaresu. Vendar Pahor vztraja pri drugačni Socialni demokraciji, za Viranta bi nespreten pakt z Jankovićem pomenil politično smrt, Nova Slovenija pa spet sme z večjim optimizmom gledati na svoje štiri poslanske sedeže. Povrhu vsega v teh božičnih dneh praznujemo dan samostojnosti in enotnosti!
Gorje nevednim
Nekateri prijatelji in znanci menijo, da samo prilivam olje na ogenj s tem, ko govorim o škodljivem in zločinskem ravnanju Komunistične partije. V to ne verjamem. Nasprotno: če bi molčal o tistem, kar se je zgodilo, potem bi delal krivico žrtvam in prikrajšal živeče za možnost, da se nekaj naučijo za svoje sedanje življenje.
Revolucija je sprožila državljansko vojno in Sloveniji povzročila ogromno hudega. To seveda ne pomeni, da so vsi, ki so verjeli v revolucijo in bili na strani Osvobodilne fronte, enako odgovorni za posledice. Ne pomeni, da je vsa krivda izključno na eni strani. Ne pomeni, da je bilo čisto vse slabo, kar so skozi pol stoletja storile komunistične oblasti. Omenjena trditev pove samo to, da je neka majhna skupina Slovencev leta 1941 okupacijo izkoristila za revolucionarni prevzem. To je storila na način, ki je za desetletja razklal Slovence – ne le tiste, ki so takrat živeli, ampak tudi njihove otroke in vnuke.
Temu zlu izključevanja se ne da ubežati: potrebno mu je pogledati v oči in ga premagati. Vsak pri sebi, se razume.
