Ministrantova misija

Foto: STA

Leto 2018, ki zapira svoja vrata, bi lahko v slovenski politiki označili za leto mešanih sporočil. Pod črto je potrebno sicer povedati, da spremembe ni bilo in da so varuhi statusa quo ubranili svoj »abonma« na oblast. Njihova prevlada dobiva na trenutke že razsežnosti, ki grozijo, da bo načele že tako šibko demokratično podstat naše družbe.

Leto presenetljive zmage

Vendar je sočasno res, da je v začetku leta 2018 malo stvari kazalo na prepričljivo relativno zmago največje opozicijske stranke na parlamentarnih volitvah. Predsedniške volitve prejšnjo jesen so namreč postregle z najslabšim izplenom desnosredinskih strank dotlej in Marjan Šarec je kot nekakšen moralni zmagovalec predsedniške tekme, v kateri je v drugi krog spravil Boruta Pahorja, dolgo časa veljal za velikega favorita za prvo mesto na volitvah poslancev. Iz tega na koncu ni bilo nič in še vedno trdim, da pomeni junijski razplet hud udarec za strategijo »novih obrazov«, ki je prinesla vladajočim pod Alpami toliko uspeha.

Razumljivo je, da je Janšev neuspeh pri sestavljanju vlade pustil precej posledic. Tudi razlage zanj so zelo različne. In najmanj, kar se da reči, je, da je voditelj SDS zamudil veliko priložnost, ko na mizo ni vrgel karte alternativnega mandatarskega kandidata. Še vedno vztrajam, da je bila verjetnost, da bi katera od strank sedanje koalicije ponudbo sprejela, minimalna, toda pred zgodovino bi bila stvar videti veliko lepša. Tako pa bo senca zamujene priložnosti za politični preobrat verjetno še dolgo visela nad Janšo. In, kar je morda bolj groteskno, omogočala skoraj povsem neverjetne trditve o domnevni Šarčevi genialnosti, s katero da je prelisičil najbolj izkušenega politika v Sloveniji in pridobil tako rekoč drnovškovske atribute. Primerjava Kamničana z Drnovškom morda niti ni tako neumestna, če seveda odvzamemo dolgoletnemu premierju avreolo nadpovprečnega politika in ga jemljemo kot prvi »novi obraz« in prvega instantnega premierja v naši parlamentarni zgodovini. Za zdaj namreč ni upravičenih razlogov, da bi v Šarcu gledali kaj več kot instantno stvaritev, porojeno iz zadrege, ki ga ni v orbito izstrelila lastna iznajdljivost, marveč ljudskofrontna mentaliteta članic vladajočega »bloka«. Verjetno zavedanje, da tokratnemu »novemu obrazu« ne sme spodleteti kot Pahorju, Cerarju in Bratuškovi, saj sicer zasilnega izhoda ne bo več, izpričuje ravno nastajajoči Šarčev kult v velikem delu medijske krajine.

Ministrant iz erlenmajerice

Tako lokalne volitve kot nekatere javnomnenjske raziskave so namreč pokazale, da se politična temperatura v državi od junijskih volitev ni bistveno spremenila. Desnosredinska opozicija sicer ni kaj preveč pridobila zaradi razočaranja dela volilnega telesa z razpletom kriminalke sestavljanja vlade in lokalne volitve so potrdile njeno šibkost v urbanih okoljih, v Mariboru pa se ji je celo zgodil novi »novi obraz«. Toda tudi vladajoča koalicija skupaj z Levico ni pridobila tako rekoč nič; če že, se glasovi zgolj pretakajo med koalicijskimi partnerji. In v takih razmerah se je začel uresničevati scenarij, o kakršnem sem razmišljal takoj po zadnjih predsedniških volitvah. Po njem bo vladajoči blok v strahu pred izgubo svojega položaja pripravljen sklepati kompromise na vrednostnem področju, da bi obdržal monopol nad dvema drugima področjema, ki ga bistveno bolj žulijo, nad vzdrževanjem svoje resnice o polpreteklosti in nad gospodarstvom. Samo tisti, ki smo vsaj od daleč še doživeli čas socialistične Slovenije, si lahko predstavljamo, s kako stisnjenimi zobmi so morali nekdanji aparatčiki v prvih vrstah poslušati govor za premierja ustoličenega ministranta o njegovem zmrzovanju pri cerkvenih obredih, o adventu naroda in o vrednosti domoljubja, potem ko je še nekaj tednov prej veljala mantra, da so domoljubi samo najhujši zarukanci. Tudi skoraj enodušna medijska hvalnica domnevnemu umotvoru kaže, da se na tem področju vladajoči blok počuti trenutno najbolj negotov. Odgovor pa bo očitno v »kontroliranih pogojih« laboratorija pridelana »konstruktivna desnica«, pri čemer sta en njen obraz lahko Jelinčič in Šiško, drugi pa Šarec. Privrženci enega in drugega tipa se med seboj deloma sicer križajo, a se predvsem v odnosu do katoliške komponente slovenske istovetnosti tudi bistveno ločijo.

Omenjeno pravi desnosredinski alternativi seveda ne lajša življenja. Tudi zato ne, ker se bo slejkoprej pojavilo razmišljanje (če se že ni), ali ne bi bil »šarčevski kompromis«, ki bi recimo omogočil vsaj omejen vstop konservativnih vsebin v javni prostor, boljši kot nič. Druga težava je, da mora desna sredina še vedno iskati »sveti gral« ravnotežja med pričakovanji svojih privržencev med deprivilegiranimi sloji, predvsem na vzhodu države, ki jih pritegujejo ideali mogočne matere države in »nacionalnega interesa«, in med tistimi, ki si želijo liberalnih reform na gospodarskem področju. Mimogrede, še enkrat več je treba povedati, da mimo njih ne bo mogla nobena resna politična sprememba, saj bo ohranjanje sedanjega stanja z mogočno državo v gospodarstvu vedno pomenilo tudi ohranjanje monopola na oblast abonirane politične opcije. Tretja težava je, da je in bo neizkoriščena relativna zmaga razumljivo dala netiva medsebojnim petelinjim bojem na desni, ker se zdi, da prave perspektive ni.

Srečna okoliščina je nemara, da v letu 2019 prihajajo evropske volitve, ki so za sedanjo opozicijo lahek teren, ne glede na to, da slovenske članice Evropske ljudske stranke branijo absolutno večino slovenskih  poslanskih mest.