Pred dnevi je pri Ruski kapelici pod Vršičem potekala tradicionalna slovesnost, ki se je je udeležil tudi nekdanji predsednik Republike Slovenije Milan Kučan. Ko je bil povprašan glede nenadnega zasuka v slovenski zunanji politiki, s čimer je mišljeno predvsem približevanje Slovenije Višegrajski skupini držav, je odvrnil:
»Slovenija, kar zadeva zunanjo politiko, nima kompasa. Pravzaprav je zelo težko govoriti o zunanji politiki Slovenije, to je nekaj, česar ni. Tako Slovenijo potiskajo nekam, kamor ne spada niti zgodovinsko nikoli nikjer ni bila. So pač politični interesi in jaz mislim, da je to za Slovenijo, gledano dolgoročno, zelo slaba poteza. Ampak to so vprašanja za tiste, ki nosijo odgovornost, kam Slovenijo potiskajo.«
Veleposlanik je v pogovoru jasno izpostavil zgodovinske vezi med Poljaki in Slovenci
Kučan je potemtakem, kot se zdi, prepričan, da Slovenija v skupnosti Višegrajskih držav nima kaj iskati, saj da zgodovinsko tam ni nikoli bila. V sami trojici oziroma četverici kot takšni morda res ne. In še zlasti madžarsko-poljski prijateljski odnosi so zgodba zase in trajajo že stoletja dolgo, vendar pa ima naša domovina skupno zgodovinsko zapuščino z obema državama, ob čemer je morda bolje kot o Sloveniji, ki je mlada država, govoriti o slovenskih krajih, o slovenskih deželah, o slovenskem »habitatu«, če se malce sočno izrazimo.
Ob tem Kučan verjetno ni histerično zgrožen nad tem, da se Slovenija pomika proti višegrajcem. Zgoženost lahko zaznamo še zlasti pri mlajši in srednji generaciji levičarjev, ki rada straši pred fašizmom, diktatorji in drugimi »ptičjimi strašili«. Ne, v tem primeru ne gre za to. In ker sem prepričan, da ima Kučan zgodovinskega znanja na pretek, gre potemtakem za nekaj povsem drugega, za nezadovoljstvo zaradi družbeno-političnih razmer, ki jih intimno ne sprejema.
Poljski veleposlanik je v pogovoru jasno izpostavil zgodovinske vezi med Poljaki in Slovenci
Pred nedavnim sem imel za Nova 24 TV pogovor z novim poljskim veleposlanikom Krzysztofom Olendzkim, ki je med drugim dejal:
»Jugovzhodna Poljska je bila nekoč avstrijska provinca, Galicija. Gre tudi za območje, ki so ga družbene spremembe in migracije sredi 20. stoletja najmanj prizadele. Gre za območje prevlade ljudskega gibanja, katerega politiki so pred letom 1918 tesno sodelovali s slovenskimi politiki v avstrijskem parlamentu na Dunaju.«
Slovenci so imeli v Avstro-Ogrski poljsko in madžarsko družbo in znotraj te države je prihajalo do stikov med tremi narodi na različnih ravneh. Tako se je soustvarjal srednjeevropski prostor, ki presega starodavne politične naveze, kot je Višegrajska skupina, ki ima celo srednjeveške korenine. In Slovenci smo del tega prostora. Ni težko ugotoviti, v katere državne strukture, ki jih je težko povezovati z bizantinsko ali otomansko zapuščino, je večino časa spadal ta naš »habitat«, v katerem smo zoreli kot narod s svojo kulturo.
Dravska banovina je bila vse do 2. svetovne vojne močno povezana s Češkoslovaško
Dravska banovina je bila pred drugo svetovno vojno kulturno in gospodarsko močno vezana na srednjeevropski prostor, še zlasti na tedanjo Češkoslovaško. Dovolj je, da v roke vzamemo kakšen izvod Ilustriranega Slovenca iz tistega obdobja. Območje današnje Slovenije je močneje vstopilo v jugo-vzhodnoevropski prostor šele po zadnji svetovni tragediji, pa še to s prihodom popkulture in množičnih migracij z območja republik pokojne Jugoslavije. Slednja je v perspektivi zgodovine pravcata novotarija, če upoštevamo dejstvo, da je bilo slovensko ozemlje večinsko vključeno v srednjeevropski prostor že v 10. stoletju, ko je postalo del Rimsko-nemškega cesarstva, manjši del pa se je znašel znotraj meja Ogrske, torej še ene srednjeevropske države.
Mladi nagrobnik pokojne Jugoslavije vse manj obiskujejo
Razumljivo je, da razpad Jugoslavije nikdar ni bil opcija, ki jo Kučan intimno zagovarja. A tako pač je! Dejstvo, da se slovenski kraji vračajo v svoj, recimo temu naravni prostor, kamor so spadali tisočletje dolgo, lahko predstavlja kis na stare rane iz obdobja uspešne osamosvojitve. Ali če ob tem uporabimo besede priznanega kantavtorja Iztoka Mlakarja, ki v eni svojih pesmi pravi: »Člouk wobrača, buoh wobrne.«
Četudi si Kučan in imaš zveze v politiki, gospodarstvu, sodstvu in javnih občilih ter mnogi vztrepetajo, ko odpreš usta, še ne pomeni, da si Vsemogočni. Država, v kateri je naš prvi predsednik Kučan odrastel in mu je bila tako zelo pri srcu, ima na pokopališču zgodovine svoj sijajen nagrobnik. Mnogi se spominjajo njenega kratkotrajnega obstoja, mladi pa ta spomenik vse manj obiskujejo. Z generacijami tone v pozabo in vse bolj postaja domena zgodovinarjev. Žal.
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
