Mi kleriki! Vi laiki!

Foto: Flickr
Foto: Flickr

Poslovanje Nadškofije Maribor, izpraznjeni nadškofijski katedri v Ljubljani in Mariboru, nastop papeža Frančiška in obnova dvorca Goričane so dogodki in okoliščine, ki so očitno razgalile odnos in razvnele razprave o mestu in vlogi laikov in klerikov v Cerkvi na Slovenskem. Dialog o tem mora biti dobrodošel. Pozdraviti moramo vsa mnenja, ki presegajo notranjecerkvene delitve in prispevajo k enotnosti. Ta trenutek je prav to tisto vrhovno dobro, ki bi moralo biti izhodišče, vodilo in cilj vsakega klerika in laika, ki se odloči javno angažirati, kritizirati ali opredeljevati do aktualnih dogodkov in stanja v naši Cerkvi.

Kot nižji klerik naše Cerkve menim, da so prav ti dogodki in stanje priložnost, da ponovno in iskreno premislimo položaj in vlogo zlasti laikov. Prepričan sem, da bi jih kleriška hierarhija morala bolj zavzeto pritegniti k delovanju institucije. Laiki sami pa bi morali bolj odločno priskočiti na pomoč hierarhiji. Odlok drugega vatikanskega vesoljnega cerkvenega zbora o laiškem apostolatu iz leta 1965 jasno poudarja, da laiki dejavno sodelujejo pri uresničevanju ciljev Katoliške Cerkve in torej niso zgolj njena neaktivna stran (2. člen). Njihovo sodelovanje pa naj bi potekalo v okviru dejanskega vsakodnevnega življenja (4. člen). Zdi se mi, da ta določba odkazuje prvovrstno vlogo laikov na področju svetnega udejstvovanja Katoliške Cerkve in ne toliko v liturgičnih opravilih.

Eno takšnih svetnih področij bi že lahko bilo gospodarsko poslovanje s škofijami povezanih podjetij. Laiki, katerih dolžnost je ohranjati identiteto v stanu in strokovnosti, pa morajo pri tem vsekakor delovati s taktnostjo, čistostjo namenov in predvsem iz ljubezni do svoje, njim domače Cerkve (prim. 8. člen). Tako bi skratka lahko preprečili marsikatero težko situacijo Katoliški Cerkvi. Kot rečeno, nujni predpogoj za to je iskreno vabilo k sodelovanju in pripravljenost pomagati.

Kleriki in laiki smo torej povabljeni k notranjemu, duhovnemu razmisleku o odprtosti, voljnosti in karitativnosti naše drže do Katoliške Cerkve. V tem bi v prvi vrsti morali videti izkazovanje ljubezni do svojega bližnjega. Katoliška Cerkev bi nam morala biti nekaj tako svetega in dragega, kot nam je družina z očetom in mamo. Laikom in klerikom nam je skupno splošno Kristusovo duhovništvo. Kleriki bi ga morali opravljati predvsem za zidovi cerkva in župnišč, laiki pa zlasti v svojih družinah, na delovnem mestu, v civilni družbi in v politiki.