Merklova s krono, a trnovo

Pravzaprav naj bi bil včerajšnji večer namenjen predvsem kronanju Angele Merkel. Čeprav je gospa s svojo bratovščino postala prepričljiva relativna zmagovalka, kupa rezultata skoraj ne more več prenesti dodatnih kapelj pelina. V finišu volilne kampanje so krščanski demokrati namreč pošteno izgubili in pristali pri zgodovinsko najslabšem dosežku po več kot petinšestdesetih letih.

Boj preobratov 

Pot do volitev je bila v zadnjih dveh letih polna velikih preobratov. Še lani jeseni so se vsi ukvarjali s populistično Alternativo za Nemčijo, ki je predvsem na vzhodu nizala uspeh za uspehom. Potem so se socialdemokrati v strahu pred zgodovinskim polomom poslovili od svojega voditelja Sigmarja Gabriela in ga zamenjali z jezikavim dolgoletnim evroparlamentarcem Martinom Schulzem. Merklove siti Nemci so se novega zvezdnika takoj oklenili in nekaj tednov je bilo videti, da so kanclerkine možnosti za čertrti mandat zdrsnile v bližino ničle. A komaj je Schulz dobro proslavil neverjetnih sto odstotkov podpore s strankarskega kongresa “rdečih”, že je sledil nov, pravzaprav najabsurdnejši preobrat.

Z vso odgovornostjo namreč trdim, da je Schulza pokopal čisto postranski lokalni obračun. Bilo je nekako tako, kot bi v slovenskem nogometnem svetu za prevlado izenačeno tekmovala Maribor in Olimpija, potem pa bi Olimpija izgubila osmino finala pokala z NK Partizan Fram, kar bi ji povsem zbilo moralo. Nekaj podobnega se je zgodilo socialdemokratom. Namesto da bi na deželnih volitvah v miniaturni zvezni deželi Posarje izkoristili Schulzev bonus, so proti priljubljeni lokalni matadorki krščanskih demokratov pogoreli. Potem je šlo navzdol, Merklova je sploh po zmagi “črnih” v Severnem Porenju-Vestfaliji poletela v višave, Schulz je zgrmel.

Ampak hitra in jasna odločitev v boju za prvo mesto kanclerki ni bila nujno v prid. Ko ni več grozil cunami Alternative in ko kanclerski stolček Merklove ni bil več ogrožen, se je veliko volivcev očitno sprostilo. Namesto za eno od velikih strank so se lahko prosto začeli ogrevati za manjše. Podobno se je zgodilo italijanskim demokristjanom, potem ko so z izumom formule “peterostrančja” trajno odgnali nevarnost komunističnega vzpona na oblast. Leta 1983 so nato precej pogoreli na volitvah. Ker včeraj v Nemčiji glas za kanclerko ni bil nujen, saj so bile volitve že davno odločene, se je lahko delež liberalcev podvojil. Pred štirimi leti so njihovi volivci množično bežali k “črnim” in stranka je frčala iz parlamenta, včeraj pa so spet prilezli čez desetino volilne podpore. Manjši plus beležijo tudi zeleni in Levica. Največ so od dolgočasnosti bitke za prvo mesto nazadnje vseeno imeli prav na desni, v Alternativi, ki je z več kot trinajstimi odstotki suvereno zasedla tretje mesto. Mogoče se bo zdaj kdo celo vprašal, ali je Schulz ravnal modro, ko je že v začetku zavrnil možnost oblikovanja čisto leve koalicije z zelenimi in Levico. Takrat se je, tudi glede na slabe izkušnje njegovih zahodnonemških kolegov na deželni ravni, to zdela modra poteza. Danes je lahko občutek tudi drugačen.

Jamajka pred vrati Berlina 

O levi koaliciji danes kajpak nima smisla razglabljati, saj so vse tri stranke skupaj dosegle vsega 39 odstotkov glasov. Edina zares realna koalicijska naveza je tako tista v barvah jamajške zastave (črno-rumeno-zelena). Regionalno “jamajko” so pred leti že dobili v Posarju in Hessnu, letos potem še na severu Nemčije v Schleswig-Holsteinu (v Turingiji pa imajo “kenijo”). Isti projekt na zvezni ravni je seveda druga pesem. Med zelenimi in liberalci zijajo ponekod svetovi, tudi znotraj zelenih samih so v manjših in večjih podrobnostih velike razlike v pogledih. Tako so nekateri zeleni največji oboževalci Angele Merkel (večji od večine krščanskih demokratov), zopet drugi kanclerke ne prenesejo. Pri “črnih” bodo verjetno največja ovira za koalicijo bavarski krščanski socialci s Horstom Seehoferjem. Za nameček Angela Merkel po 24. septembru ni Angela Merkel iz časa pred 24. septembrom. Njena avtoriteta je po volilnem fiasku gotovo doživela precejšen udarec. Torej samo njena beseda nove (in edine možne) koalicije ne bo mogla preprosto držati skupaj. Nenazadnje bo precej večja od pričakovane teža obeh manjših partnerjev v vladni navezi.

Kaj je za uspehom Alternative? 

Največ pozornosti po včerajšnjih volitvah pa bo vsekakor deležen meteorski vzpon Alternative za Nemčijo. Za vse, ki v njem vidijo ponovitev rjave plime izpred osemdesetih let, je lahko tolažba vsaj v tem, da Alternativa za razliko od nacionalsocialistov triumfira v času debelih krav, kar odpravi prenekatero vzporednico, četudi ne nujno vseh. Za njenih trinajst odstotkov je veliko vzrokov. Eden izmed njih je v tem, da je Angela Merkel v času svojega vodenja krščanskih demokratov dosledno zabrisovala konservativni profil nekdanje Adenauerjeve in Kohlove stranke. Iz prvih vrst je z izjemo Wolfganga Schäubleja, ki menda odhaja sedaj, izrinila prav vse predstavnike poudarjeno konservativnih naziranj. Z nekaj populističnimi, pod vtisom trenutnih potreb potegnjenimi potezami je postopoma zapuščala tradicionalna polja konservativcev. Nenaden obrat pri vprašanju “odpiranja zakonske zveze”, kot temu rečejo v Nemčiji, in hitropotezna napoved odmika od ZDA v zunanji politiki sta samo najbolj sveža zgleda izsiljenih manevrov, za katerimi ni strategije, ampak le dnevnopolitična taktika. Tako je tudi na Merklovo navezana bavarska Krščansko-socialna unija pogorela pri izpolnjevanju svoje naloge, da prepreči nastanek vsaj približno močne stranke desno od sebe.

Pomik krščanskih demokratov proti levi vsaj na vrednostnem področju je hkrati povzročil, da pravzaprav nobena med dosedanjimi parlamentarnimi strankami ni predstavljala prave alternative kanclerkini politiki. V vseh glavnih vprašanjih so vse trobile v isti rog. Če temu dodamo še okoliščino, da vladavina velike koalicije tako ali tako praviloma okrepi robove političnega prostora, ker ni prave izbire na sredini, je uspeh Alternative vse prej kot nepričakovan. Seveda moram še posebej podčrtati, da se je sočasno poglobila že prej obstoječa razpoka med zahodom in vzhodom države. Alternativa je dobrih enajst odstotkov pobrala kajpak tudi na zahodu in je bila še zlasti močna na Bavarskem, kjer je najbolj zaslužna za zgodovinski neuspeh Seehoferjevih. Toda prava sila je predvsem na vzhodu, kjer se je zanjo ogrelo 22 odstotkov volivcev. Na Saškem se ji obeta celo prvo mesto, prva je tudi med vzhodnonemškimi moškimi. V skupnem seštevku je po zaslugi naklonjenosti lepšega spola CDU zdrsnila na drugo. Tu seveda ne more biti govora v prvi vrsti o nostalgiji vzhodnjakov po konservativnih vrednotah, marveč predvsem o tem, da je Alternativa zamenjala Levico vsaj nominalno drugačnega političnega predznaka kot glavna protestna stranka. Prav mogoče je namreč, da so na vzhodu isti ljudje med letoma 1998 in 2005 množično volili Gerharda Schröderja, leta 2009 enako množično Levico, pred štirimi leti navdušeno svojo rojakinjo Merklovo in sedaj populiste Alexandra Gaulanda. Tudi zaradi tega je Levica tista stranka, katere rezultat imam v obeh delih Nemčije različen predzak. Na zahodu je zabeležila znaten plus, na vzhodu debel minus.