Sv. Avguštin, eden največjih premišljevalcev o ljubezni, je v svojem 34. govoru zapisal: »Ni ga človeka, ki bi ne ljubil. Toda vprašanje je, kaj ljubi. Bodimo izbirčni v tem, kaj naj ljubimo. Toda kako naj izbiramo, če nismo prej sami ljubljeni. Ne moremo namreč ljubiti, če nismo prej sami ljubljeni.« Saj samo tako, da smo prej ljubljeni, pridemo do spoznanja, kaj je ljubezen. Umevanje ljubezni ni torej sad razmisleka o bistvu ljubezni, temveč sad neposrednega izkustva ljubezni. Ali še drugače: ljubezni ne spoznamo iz knjig, temveč iz izkustva.
Zato sv. Avguštin nadaljuje: »Mi ljubimo, ker nas je on prej ljubil, pravi sv. Janez. Od kod ima človek, da ljubi Boga! Ne najdeš in ne najdeš odgovora razen tega: Boga ljubimo, ker nas je on prej ljubil. Razodel in približal se nam je tako, da je v nas prebudil hrepenenje, da ga ljubimo, dal pa nam je tudi moč, da ga ljubimo. Sv. Pavel ob tem dodaja: Božja ljubezen je izlita v naša srca. Od kod? Mar od nas? Nikakor ne. Od kod potem? Po Svetem Duhu, ki nam je bil dan, odgovarja sv. Pavel.«
Božja ljubezen je v nas izlita s spočetjem. Bitno, se pravi telesno, psihično in fizično smo od spočetja naprej določeni, programirani ali kodirani z ljubeznijo. Toda ta brezpogojna ljubezen, ki je bila vsem nam dana s spočetjem, je od vsega začetka na udaru greha, ki to od Boga dano ljubezen ovira in uničuje. Greh dobesedno po popkovini prehaja na nemočno bitje, še bolj pa po rojstvu zaradi razmer v katerih se rodimo. Te so namreč vedno nepopolne. Kodo v nas izlite božje ljubezni kvari kislina nepopolnosti razmerja med materjo in očetom ter okolja v katerem odraščamo.
Sv. Avguštin je želel povedati, da ljubezen izhaja iz Boga. S podobnimi besedami je sv. Janez v današnjem evangeliju povedal isto: »Kakor je Oče mene ljubil, sem tudi jaz vas ljubil.«
Merila ljubezni so konkretna dejanja in stanovitnost
Zakaj se toliko vrtimo okoli vprašanja izvora ljubezni? Ker imamo z razumevanjem tega velike težave. Z Avguštinom trdimo, da ljubezen zunaj Boga ne obstaja. Kar pomeni: če govorimo o ljubezni, govorimo o Bogu; kdor ni v Bogu, ne more biti v ljubezni. Seveda pa »biti v Bogu« ni istovetno s pripadnostjo krščanstvu. O tem, kdo je povezan z Bogom, ne more presojati nobena zunanja instanca; gre namreč za skrivnost, ki sodi v sfero intimnega razmerja med vsakim posameznikom in Bogom.
Prav o tem je govoril tudi papež Frančišek pri jutranji sv. maši v Domu sv. Marte v četrtek, 7. 5. 2015. Opozoril je, »da imamo o izvoru ljubezni zelo naivne predstave, kot da na ljubezen samo pomislimo, si jo zaželimo, pa že ljubimo. Tako je samo v telenovelah, pravi papež Frančišek. Zdi se, da te južnoameriške nadaljevanke in njim podobne, ves čas govorijo samo o ljubezni, saj si ljubezenski prizori sledijo drug za drugim. A vse te romantične prigode v resnici sploh ne govorijo o ljubezni, te zgodbe nimajo ničesar skupnega z ljubeznijo, to ni nič drugega kot fantazija, zaradi katere nam nekoliko močneje utripa srce.«
Zakaj je papež tako kritičen do uprizarjanja ljubezni, ki ni dejanska ljubezen, čeprav gledalec misli, da gleda ljubezenske zgodbe? Papež postavi kriterij, po katerem lahko presodimo, kdaj gre za pravo in kdaj samo za navidezno ljubezen. Za merilo ljubezni postavi dvoje: konkretna dejanja in stanovitnost. Ne enega ne drugega v telenovelah ni, in podobno je v vsakdanjem življenju ljudi. V ljubezenskih zgodbah ljudje ne ljubijo stanovitno, ne ljubijo do konca, do podaritve sebe osebi, ki ji zatrjujejo, da jo ljubijo; ne ljubijo na način, kot pravi Jezus v današnjem evangeliju: »Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da kdo dá življenje za svoje prijatelje.«
Zavest o osebnem dostojanstvu in pozitivna samopodoba sta Božji dar
V teh zgodbah so ljudje pod krinko ljubezenskih besed drug drugemu zgolj objekt sebičnih želja. To je ljubezen samo po besedi, v stvarnosti je ta verbalizirana in fingirana ljubezen samo pretveza, s katero drugega, ki si ga kdo želi, priklene nase in ga ima. In ko kdo dopusti, da ga drugi potegne v svoje gravitacijsko polje navidezne ljubezni, se začne ljubezenski kanibalizem, ki je v žretju in izsesavanje drugega pod krinko ljubezni. Tisti, ki imajo slabo samopodobo, dvomijo v svoje človeško dostojanstvo. Počutijo se izgubljene v času in prostoru, zato nemočni rinejo v žrelo kanibalom. Sicer slutijo, da bodo globoko razočarani, ker ne bodo nikoli zares ljubljeni, a se v strahu, da bodo ostali sami, raje spustijo v žrelo ljubezenskega kanibalizma.
Malokdo razume, da zavest o osebnem dostojanstvu in pozitivna samopodoba ne izhajata samo iz nas. Sami iz sebe smo vedno uboge reve, saj nikoli ne vemo, kdaj se nam bo zalomilo, pa naj imamo še tako dobro izobrazbo ali še tako visoko mesto na družbeni, politični ali ekonomski lestvici. Zavest o osebnem dostojanstvu in pozitivna samopodoba nista samo nekaj psihološkega, nekaj, do česar bi lahko prišli samo s pozitivnem razmišljanjem o sebi. Oboje je Božji dar. To, da smo nekaj vredni, vemo in doživljamo zato, ker verujemo, da je šel Gospod na križ prav za nas, ker je prav nas vzljubil do konca, zato imamo zanj absolutno vrednost.
Če pa je pozitivna samopodoba in prepričanje o lastni vrednosti samo nekaj psihološkega, odvisno le od naši krhkih misli in čustev, je nevarno, saj takrat, ko doživimo poklicni neuspeh, zavrnitev s strani sozakonca ali družbenega okolja, ostane brez opore, brez temelja na katerem bi stali in obstali.
Umevanje ljubezni in drugih življenjskih vprašanj postaja gnostično, torej nekrščansko
Na tem mestu se vračamo k že omenjeni pridigi papeža Frančiška, kjer je govoril tudi o gnozi, ki je bila ena prvih herezij zgodnjega krščanstva. Gnostiki so zavračali Boga, ki se je v Jezusu Kristusu utelesil. Pod vplivom grške filozofije so gnostiki laže sprejemali »boga filozofov«, nekakšnega abstraktnega Boga, ki se je zdel bolj logičen in sprejemljiv za razum. Gnostiki so s filozofijo, ki je izključevala Božje razodetje, razlagali, kdo je bog. Začrtali so mu okvire, kakšen sme biti, da bi šel v njihov miselni sistem.
Gnostični bog ni bil bog ljubezni, ki bi sestopil v človekovo resničnost in jo reševal. Bog, ki se je razodel v Jezusu Kristusu, pa je prišel v telesu. Tako nas je lahko ljubil konkretno. Dotikal se je naših onemoglih in bolnih teles, nas tolažil v naših stiskah, nas torej vzljubi v tem, kar smo in kar občutimo. In takšen telesni Bog je bil popolno nasprotje gnostične predstave o bogu.
Gnostično, torej nekrščansko umevanje ljubezni in drugih življenjskih vprašanj, se je znova prikradlo v naša sodobna razmišljanja, pa tudi v pedagogiko, psihologijo itd. Nova gnoza, na katero nas opozarja papež Frančišek, opisuje tudi ljubezen. Ker so ti opisi ljubezni človeški konstrukt, ne uvajajo v ljubezen, ki je v podarjanja drugemu, temveč navajajo na ljubezenski kanibalizem. Pojav izvenzakonskih zvez, ki so v osnovi nestanovitne, je eden od njegovih izrazov. Kajti ljudje živijo v fikciji ljubezni, ne pa v ljubezni darovanja, ki daje življenje; tako postajajo talec drug drugemu. Gre za nekakšno dogovorno samouničevanje drugega po drugem. V areni ljubezenskega kanibalizma se rojevajo tudi otroci. Ker njihovi starši ne živijo v pravi ljubezni, je tudi oni ne morejo izkusiti, zato se usmerijo nase in postajajo narcisoidni, dolgoročno pa nevrotični in potrti.
Ne obstaja ljubezen brez komuniciranja, ne obstaja osamljena ljubezen
Uvodoma smo navajali govor sv. Avguština o ljubezni. Rekli smo, da je želel sv. Avguštin svoje poslušalce usmeriti na Boga. Pri tem je imel dva cilja. Prvi cilj, o katerem smo že govorili, je bil, da je Avguštin poslušalce utrjeval v prepričanju, da zunaj Boga nihče ne more priti do ljubezni, ki si jo od vsega najbolj želi. Njegov silogizem, njegovo logično sklepanje je bilo: Sem človek. Kot človek si od vsega najbolj želim, da me kdo ljubi in da bi lahko ljubil tudi sam. Bog je izvir ljubezni. Če naj uresničim svoje najgloblje hrepenenje, se moram odpreti Bogu.
Avguštinova gostobesednost v prepričevanju poslušalcev o logiki ljubezni je izhajala iz njegove izkušnje, da je sam sicer hotel ljubiti brezpogojno, vendar je vedno znova omagal, dokler ga ni iz začaranega kroga premaknila Božja ljubezen; šele potem je postal drug človek.
V tem govoru nas papež Frančišek vabi, naj ne bomo fiksirani le na lastne koristi, kako bomo vse obrnili v svoj prid, ampak naj se urimo v tem, da bomo začutili bližnjega, da bomo s poslušanjem, s pozornostjo in tankočutnostjo vstopali v notranji svet sočloveka, v nižine njegovega križa, da ne bomo živeli drug mimo drugega, da bo veselje bližnjega, naše veselje, preizkušnja bližnjega, tudi naša bolečina. Naj si skomuniciramo svoja občutja, si posredujemo to, kar se nam dogaja. Zato papež Frančišek na koncu dodaja: »Ne obstaja ljubezen brez komuniciranja, ne obstaja osamljena ljubezen.«
