V severni Makedoniji, na polotoku Khalkidiki, segajo v morje trije prsti. Tisti najbolj zahodni je Sveta gora Atos. Meniška republika, ki sem jo obiskal v letu 1999. Formalno del Grčije je dejansko del bizantinskega sveta izpred tisočletja. Polotok je praktično neprehoden z zunanje stvari. S treh strani ga zapira morje, s četrte s strani obmejnega mesta Ouranopolis neprehodna goščava makije.
Na polotoku stoji 20 pravoslavnih samostanov. Srbski Hilandar, bolgarski Zograf, ruski Pantelejmon in 17 grških samostanov. Približno 2000 menihov živi v času, ki se je ustavil v 14. stoletju. Čeprav polotok, je samostanska republika dostopna le z ladjo in razen za redke obiskovalce zaprta za zunanji svet. Predvsem za ženske in tako je že od nekdaj. Samostan na gori Atos je brez dvoma 
umetnostna in kulturna zakladnica pravoslavnega sveta. Lahko bi rekli, da gre za zadnji ostanek Bizantinskega cesarstva, kot je to nekdaj bilo.
Leta 1856 se je v celinski Grčiji rodil Mihailo Tolotos. Njegov oče ni bil znan, njegova mama je umrla štiri ure po porodu. Novorojeno dete ni imelo prav nobenega sorodnika. Njegova usoda bi bila zapečatena, če ne bi mimo prišla mimo skupina moških in ga dala v varstvo menihom na gori Atos.
Odraščal je med njimi v samostanu Simon Petra. Gre za orjaško, osemnadstropno stavbo, ki se kot nekakšen stolp pne nad prepadi. Razen meniških bratov sveta zunaj samostana ni poznal. Skorajda odveč bi bilo povedati, da je mladenič, ki je od malega odraščal med samimi menihi, kot odrasel človek tudi sam postal menih.
Bil je kot vsi preostali. Nobene človeške hibe ni imel. V ničemer ni kaj posebej izstopal. S to razliko, da samostana nikdar ni zapustil.
Vse svoje življenje je živel v samostanu in v njem tudi umrl leta 1938. Ob njegovi smrti so njegovi sobratje menihi pripravili posebno slovesnost v spomin človeku, ki vse svoje življenje ni videl žensk in sveta zunaj samostana.
