Egon Zakrajšek, ugledni v tujini delujoči slovenski ekonomist, je enkrat lani v Financah zapisal: „Kot zunanji opazovalec lahko rečem, da gre za slovensko fascinacijo z lokalnimi ekonomskimi teorijami, kamor se seveda uvršča tudi ‘teorija’ slovenskega nacionalnega interesa. EIPF je zasebno podjetje, to je z vidika svetovne ekonomije tako, kot bi imeli zasebni inštitut za fiziko, kjer bi bili ptolemajski fiziki, ki bi zagovarjali, da je Zemlja središče vesolja, Sonce pa se vrti okoli Zemlje, ves svet pa ve, da ni tako. Vse to je posledica slovenske intelektualne zaprtosti pred tujino, še zlasti na področju ekonomije. V Sloveniji imamo popolno enoumje.“ Kaj potemtakem storiti? Preskočiti slovenski plot in brati najnovejše zahodne debate o ekonomiji in politiki.
Čeprav sem in prav zato ker sem teleban na področju ekonomije, sem v Madridu vpisal in z velikim užitkom sledim predavanjem iz ekonomije, ki jih na Višjem pastoralnem inštitutu podaja Pedro José Gómez Serrano, sicer direktor Oddelka za mednarodno ekonomijo na starodavni univerzi Complutense (ustanovljeni l. 1499). Prof. Gómez Serrano seveda na našem zavodu predava pastoralnim delavcem, zato je dovolj poljuden in slikovit tudi za slovenskega radovedneža.
Primerjave s Slovenijo
Naš profesor največ govori o španski ekonomiji in njeni sedanji krizi, a ravno to je za slušatelja iz „intelektualno zaprte“ vzhodnoevropske gubernije dobro (carskoruski izraz „gubernija“, bolj natančno „Kučanova gubernija“, je za Slovenijo rad uporabljal veliki Danilo Slivnik). Po eni strani spoznavaš, kako deluje velika nacionalna ekonomija, po drugi pa bolje vidiš, kolika objektivna zavora je lahko geografska majhnost. Denimo, koliko škode naredijo Sloveniji pajdaška omrežja. V Sloveniji se trije ali štirje dobijo v neki gostilnici, si povejo, kdo ima kakšno zvezo s politiko in birokracijo, si razdelijo posle in potem lahko celo desetletje kot siti mrhovinarji ždijo nad določeno branžo. V veliki odprti ekonomiji ozke interesne mreže nimajo tolike moči. Konkurenca (če ne notranja pa zunanja) je prevelika; nadzor medijev neusmiljen.
Profesorjev pristop je humanističen. O veliki ekonomiji je začel govoriti s perspektive družinskih proračunov, o gospodarski krizi s perspektive žrtev te krize. Skratka, o delu, podjetjih, dobičku, bankah, svetovnem gospodarstvu,… je možno misliti mavrično in s perspektive malega človeka.
V Sloveniji, kjer je vse dvopolno, črno ali belo, temu podleže tudi ekonomska misel oz. vsaj tisti medijsko vidni del ekonomske misli, ki je razumljiv tudi nam laikom. Če nisi na Mencigerjevi ekonomsko-politični liniji (t.i. teorija nacionalnega interesa), si že janšist in neoliberalec. Glavni mediji, določen profesorski gremij in žal, tudi vstajniki, (pravim „žal“, ker s tovrstnimi pavšalizmi tudi oni vse bolj postajajo ena izmed variant populizma) nas futrajo o neoliberalizmu, ki da razbija našo družbo, mi pa še niti klasične liberalne faze nismo dali skozi. Naše gospodarstvo bi potrebovalo eno “fajno” žlahtno liberalno kopel, da bi se potem sploh lahko začeli po evropsko pozicionirati in normalno pogovarjati.
Nepripravljenost na poslušanje, ko nam gre dobro
Ekonomija je znanost, ki dela s številkami. To pomeni, da poskuša biti eksaktna. To ji je seveda naporno, saj je gospodarstvo silno živa in iz ure v ure spreminjajoča se stvarnost. Mene, telebana, ob tem žuli vprašanje: Zakaj ekonomisti niso napovedali in preprečili zdajšnje krize? V odgovor prof. Gómez Serrano pove, da so nekateri španski ekonomisti napovedali krizo že l. 2004. Med njimi sam bivši guverner Španske banke in akademik Kraljevske akademije Luis Ángel Rojo. Model hitre gospodarske rasti in vedno močnejši špekulativni finančni kapitalizem sta že takrat v analizah bistrih ljudi napovedovala zlom.
Roja so potem, ko se je zlom tudi zgodil, mlajši ekonomisti vprašali, zakaj, če so vedeli, niso preprečili. Bivši guverner in akademik je dejal, da je v pogojih hitre rasti, bogatenja, višanja standarda za vse, nemogoče medijsko in politično prodreti s svarili o bližajoči se katastrofi. Z drugimi besedami, ko je čas debelih krav, si skoraj krivoverec in subverzivni element, če rečeš: „No, naslednja krava, ki bo stopila iz Nila, pa bo suha.“ Da, ekonomija je znanost. A ko človek zaradi naraščajočega blagostanja odklopi možgane in se preda utopiji, ga ne znanstvenik ne prerok ne pripravita niti k previdnosti, kaj šele k temu, da bi zmanjšal ugodje.
Politiki kradejo! A res?
Še ena cvetka iz predavanj. Profesor razlaga konkretne razloge za špansko gospodarsko krizo, ki je nastopila l. 2008, v revščino pa začela ljudi tiščati l. 2009. Ko jih našteje, ena slušateljica skorajda poskoči in jezno reče: „Kje pa je to, kar so nam ukradli politiki.“ Gómez Serrano, ki ni vezan na nobeno politično stranko in s simpatijo govori o vstajnikih iz gibanja 15-M, mirno zagotovi: „Tega ni.“ Fraza, namreč, da smo padli v krizo, ker so politiki kradli, je čista populistična fraza.
Številke, s katerimi razpolagajo ekonomisti, ne dovoljujejo zaključka, da bi politična korupcija imela (po cekinih) toliko teže, da bi bistveno pripomogla k padcu celotnega gospodarstva. Veliko večji konkretni vpliv na nastop krize so imeli nizkocenovni letalski prevozniki, ki so evropske turiste namesto v Španijo začeli za mali denar voziti v Azijo in na Karibe, kot pa „to, kar so ukradli politiki“. Intelektualna odprtost, ki jo Zakrajšek pogreša v Sloveniji, pomeni tudi intelektualno poštenost. Politike lahko obtožiš za potratno državo, za kratkoročno pamet, za zgrešene ocene in napačne politične pristope, ne moreš pa jih kar počez spremeniti v tatove in pljuvalnike, ob katerih naj ljudstvo sprošča svojo jezo.
Kdo zagotovo ne prinaša rešitve
Ko smo v gospodarski krizi, težko najdemo nekoga, ki nam prinaša rešitev. Tudi naš madridski profesor meni, da rešitve ne more dati en ekonomist in ena teorija, temveč dialog med več različnimi. Ravno zaradi zmožnosti dialoga je gibanje 15-M v svoji zgodnji fazi veliko obetalo ter želo simpatije svetovnonazorsko različno orientiranih intelektualcev.
Z lahkoto pa v času krize prepoznamo tistega, ki rešitve ne prinaša. Ta ima vedno na ustih imena in priimke krivcev za zlom, ščuva k obračunu, se pravičniško zaklinja, novo vizijo gospodarstva pa ti zna izstreliti v dveh ali treh besedah. Ki jih ti seveda takoj razumeš in so ti sprva celo všeč.
Razmišljanje je bilo najprej objavljeno na blogu Branka Cestnika.
