1.
Morda se komu zdi, da je v zadnjem času Cerkev posebej na tapeti. Na nek način je to celo res. Res je za nami dolgo poletje, ko so časopisi na prvih straneh kar serijsko obravnavali takšne in drugačne zgodbe naših škofov, celo farna oznanila župnije sv. Jakoba ob Savi so v nekem momentu postala internetna uspešnica. Cerkev je bila to poletje končno spet nekoliko bolj »v trendu«, kot se reče.
Vendar je vtis, da se dogaja nekaj posebnega napačen. Pod slovenskim soncem se namreč nikoli ne zgodi kaj zares novega. Stari “lajtmotivi” dobijo kvečjemu novo obliko, stari predsodki dobijo zgolj nov “spin”.
Ne govorim na pamet. Janez Trdina, avtor znamenitih Bajk in povesti o Gorjancih, je npr. že pred 100 leti in več pisal takole: “Na kmetih kvarijo ženske duhovniki, graščaki in oskrbniki.” In potem razvija naprej očitno že takrat znano teorijo da je tako pač zaradi »srednjeveškega, nečloveškega celibata«. In tako naprej. Stara tema torej, ki trenutno spet intenzivno zanima slovensko časopisje.
Trdinove formulacije so za sodobna ušesa morda nekoliko zastarele, toda v bistvu gre za isto fascinacijo in ogorčenje nad, za posvetno logiko, nezaslišanimi cerkvenimi pravili, običaji in institucijami. Materialistična pamet nima z versko imaginacijo kaj početi, zato gredo take zgodbe dobro v promet še danes. Razlika je morda ta, da so danes še nekoliko bolj popreproščene in prežete z obveznim senzacionalizmom.
Na slovenskem trgu idej so torej mehovi morda res novi, toda vino je staro. In včasih že kar skisano.
Seveda z nekim poštenim kritičnim odnosom medijev do Cerkve načeloma ni nič narobe, nasprotno, to je lahko celo higienično in prav. Toda prej omenjeni Trdina, ki je bil do Cerkve lahko tudi zelo kritičen, se je od mnogih današnjih žurnalistov razlikoval v eni bistveni stvari: v svojem samoniklem, nekoliko obešenjaškem pogledu na svet je bil dovolj duhovit in predvsem dovolj širok in odprt, da je bil zanimiv. Zaradi te temeljne širine bralec Trdinova vesela zapažanja rad vzame v roke še danes.
Nasprotno pa slovenski mediji prepogosto premorejo samo najbolj preprosto, binarno logiko. Tisto iz Orwellove živalske farme, kjer je veljala maksima: štiri noge dobro, dve nogi slabo! V našem prostoru pa za Cerkev velja nekako takole: Kristus dobro (pa še to samo zelo pogojno in včasih), škofje in ostali kleriki – slabo!
Po vsem tem ni presenetljivo, da medijski lov na čarovnice in na škofe, ki smo mu priča, postaja zmeraj bolj enoličen in utrujen, pravzaprav dolgočasen.
2.
Toda še nekaj je res. To zadnje obdobje, ko je Cerkev intenzivno na medijski tapeti, je bilo morda na momente mučno, na momente groteskno in včasih celo zabavno, toda nekaj je potrebno priznati: konec koncev je bilo zadnje obdobje za Cerkev tudi koristno.
Pokazalo se je namreč, da slovenski katoličan zelo dobro ve, kdaj je potrebno biti kritičen do svoje Cerkve, tudi do samega sebe in kdaj gre za samo za mastne časopisne naslove in za trivialne teme. Po letošnjem poletju se je pokazalo, da ima slovenski vernik zelo dober kompas za ločevanje zrna od plev, ali za ločevanje ljuljke od pšenice, če hočete.
In kljub temu se slovenskega vernika kar naprej podcenjuje.
Najprej vernika podcenjujejo mediji. Ko zganjajo vlogo moral oficirja in si dvigajo naklado ob starih gostilniških tračih, zna slovenski katoličan brez večjih težav ohraniti mirne živce, zamahniti z roko in reči »So what!«, pa kaj potem.
Toda svojega vernika prepogosto podcenjuje tudi Cerkev sama. Navsezadnje smo za vse razsežnosti mariborske polomije izvedeli iz pri nas malo znanega italijanskega tednika l’Espresso, ko je ta januarja 2011 objavil zgodbo o hitro bližajočem se zlomu. Šele naknadno smo to prebrali v našem verskem tisku, prepozno so se odzvali pristojni v Cerkvi.
Nedvomno se žalostni potop tega, kar so ustvarjale generacije laikov in duhovnikov, ne bi zgodil na tak način, če bi znotraj, tako kleriških kot laiških krogov in struktur, potekal nek normalen in transparenten dialog. Tako pa so namesto razuma prevladali lobiji in njihovi interesi.
Zato mora kulturo pometanja pod preprogo v Cerkvi zamenjati nič manj kot nova kultura transparentnosti. Potreben je stalen pošten dialog, odprta in brezrezervna razprava, ki edina lahko pripelje do tistega medsebojnega zaupanja, ki je predpogoj vsake skupnosti. Postavljanje vprašanj še ne pomeni razkola, nasprotno: ravno z nekritičnim ignoriranjem resničnih in nakopičenih problemov si Cerkev dela medvedjo uslugo. Zmeraj bolj je jasno, da je prav netransparentno okolje plodno gojišče najbolj divjih špekulacij in raznih zgodb.
3.
In končno, kaj je še pokazalo to poletje? To, da imamo slovenski katoličani svojo Cerkev radi in da nam zanjo ni vseeno.
»Ti si Peter, skala, in na to skalo bom zidal svojo Cerkev,« pravi Jezus Petru v Cezareji Filipovi. Protestanti in vzhodne cerkve ne dajo kaj dosti na razlago, po kateri iz tega odlomka izhaja tudi prvenstvo vseh Petrovih naslednikov. Toda danes to vprašanje v resnici ni več pomembno. Pomembna je simbolika skale. Namreč, Cerkev je dejansko zgrajena na skali. Tudi slovenska. Tudi na duhovnikih in na laikih. In tudi na škofih. Zgrajena je na vseh nas, z našimi dobrimi in slabimi lastnosti. Da slabe lastnosti so, da so bile tudi napačne odločitve, nismo nikoli dvomili.
Na tem živem jedru, na tej skali, bo Cerkev rasla naprej in se tudi prenavljala. Če kdo išče novega Luthra ga tu ne bo našel – slovenski katoličan je za kaj takega preveč zmeren. Je pa zato med nami mnogo tihih in delovnih Frančiškov, klerikov in laikov. Ti za svojo cerkev skrbijo dan za dnem, nedeljo za nedeljo. In ti jo bodo skupaj s svojimi škofi tudi prenovili.
Pripis: besedilo je bilo izvorno posredovano na Zboru kristjanov in ljudi dobre volje na Otočcu.
Foto: Skavt.net
