Verjetno se je treba pred Lojzetom Peterletom najprej odkriti, ker se mu sploh še da snovati velike projekte. Ampak takoj nato bo potrebno povedati, da bi se bilo nepošteno po eni strani posmehovati starejšim mladinkam iz fantomskega Preporoda, po drugi stran pa okrog njega zbrane starejše mladince prodajati kot nekaj svežega in obetavnega.
Čudni preroki
Navsezadnje imajo prvoborci in prvoborke obeh še zmeraj precej v temo zavitih skupin za seboj dolgo vrsto vzponov in polomij, napačnih diagnoz, neprepričljivih saltov in daljnosežnih napak. Če so res tako daljnovidni, da premišljujejo o Sloveniji v letu Gospodovem 2031, se lahko marsikomu zazdi čudno, kako ob svoji bogati predzgodovini ne sprevidijo protislovnosti svojega “preporodnega” početja.
Odmislimo za hip večkrat izpričano Peterletovo veselje do naslovov, stolčkov in prvih mest v shodnicah sodobnega sveta, čeravno najbrž ni brez vloge pri sedanji presenetljivi domislici. Bili bi namreč krivični, ko bi dejali, da prvi slovenski premier s Fokusom 2031 ne izpolnjuje tihih želja nikogar v Sloveniji.
V senci kompleksov
Navsezadnje je Lojze Peterle že od svojega vstopa na politično sceno v njej najprepoznavnejši katoličan. In neumno bi bilo tajiti, da ga je velik del slovenskih katoličanov večino časa štel za svojega najpomembnejšega predstavnika. Če že, ga je v tej vlogi za nekaj let nemara zasenčil le pokojni Andrej Bajuk. A slednji je že dolgo pred smrtjo povsem izginil iz javnosti, Peterle pa je ostal. Kot tak je s seboj vseskozi vlekel težavno dediščino katoliške politke, ki je od nesrečnega in nepričakovanega obglavljenja decembra 1940 zgodba o praktično samih neuspehih, napačnih presojah, zgrešenih zavezništvih in nepreklicni izgubi vpliva. Posledica omenjenih negativnih izkušenj so razumljivo kompleksi, ki sta jih Peterle in tisti del katoliške skupnosti, katerega glasnik je (bil), zgledno razkazovala in so šli v dve smeri.
Po eni strani so povzročili precejšnjo nesamozavest, vidno v nekakšnem mazohističnem veselju do popolnega istovetenja s stališči drugih, včasih s katolištvom docela nekompatibilnih tokov. O tem ne priča samo še zmerom cvetoči kult mojstra takega početja Kocbeka, marveč tudi vedno znova na plan priklicana potreba po dokazovanju “žlahtnosti”. Povsem drugačne baže je druga posledica nesrečne novejše zgodovine. Gre za mučno in mučeniško prepričanje, da politika s katoliškim predznakom v Sloveniji nima mesta, ki naj bi ji pripadalo.
Antijanša na desni
Za zdaj kaže, da Fokus 2031 napaja predvsem ta drugi vzgib. Peterle pod lepo zvenečim geslom “krepitve krščanskodemokratske opcije” vsaj navidezno ponuja perspektivo vsem tistim katoličanom, ki se v obstoječih strankah ne najdejo. Tako pa bo, naj je to njegov izrecni namen ali ne, zbral okrog sebe v prvi vrsti ljudi, za katere je Janez Janša pravi alergen in uzurpator prostora, po njihovem mnenju domene toliko prežvekovane “krščanskodemokratske opcije”. Ker bodo prihodnje volitve očitno vsaj do neke mere referendum za Janšo ali proti njemu, Fokus 2031 ni brez vseh možnosti za preboj v parlament, če bo postal stranka.
A čeravno je katoličanov, ki vidijo v nekdanjem ministrskem predsedniku vsiljivca in “brezbožneža”, veliko, Peterleta kot desnega Antijanše ne kaže precenjevati. Predvsem bi bili prazni morebitni upi nekaterih na levici, da lahko nova katoliška grupacija pomembneje zareže v Janševo volilno pogačo in načne domnevno nezdravo dominacijo demokratov na desni. Priložnost za to je bila zamujena pred precej časa in se precej časa ne bo povrnila. Celo katoliški volivci, ki so leta 2008 migrirali k demokratom, se ne bodo kmalu odvrnili od njih. Peterletove možnosti v tem oziru niso nič večje od Žerjavovih in Šrotovih.
Edino, kar bo Fokus 2031 s precejšnjo gotovostjo dosegel, čeprav ne prerase v stranko, je zmeda v omejenem bazenu tradicionalnihvolivcev katoliške stranke. Ta pa bo neizbežno pomenila prestavitev Nove Slovenije v politični limb, morda kar v politični pekel.
Foto: Jože Bartolj
