Avtor: Aljoša Masten.
Slovenski duh je navajen na kult velike države in egalitarizma, zato je pri nas praktično nemogoče zagovarjati liberalen gospodarski program in preživeti, ocenjuje zgodovinar Aleš Maver.
Razdeljenost Slovencev se je začela že pred Antonom Mahničem, se v narodno tkivo neizbrisno vžgala z državljansko vojno ter v letu 2013 nič ne kaže, da bi se zmanjševala. Ločitev duhov pa ni nujno sama po sebi slaba – je tud znak zdravega narodnega razvoja, je v intervjuju ocenil zgodovinar, poznavalec antične zgodovine, kolumnist časopisa Dnevnik, predvsem pa preučevalec političnih sistemov in politični analitik Aleš Maver.
Kaj bi torej morali Slovenci narediti, da bi se vsaj stopnja notranjega narodnega rivalstva zmanjšala? Da bi bilo v politiki manj komolčarjev ter bojevitežev? Kakšna je sploh slovenska politična scena v primerjavi z drugimi evropskimi državami? Sta moč in poštenje v politiki kompatibilna?
Vabljeni k branju MMC-jevega intervjuja.
Eden od vplivnejših svetovnih medijev je zapisal slednjo oceno: Mednarodna skupnost je precej zaskrbljena zaradi stanja v slovenski politični eliti, saj se slednja bolj ukvarja z bojem za oblast, bolj izraža svoj interes po moči in oblasti kot sledi interesom države. Spada slovenska politika med bojevitejše?
V tem smislu to gotovo drži, čeprav politična bojevitost ni omejena samo na Slovenijo. Imamo tudi druga evropska okolja, kjer je bojevitost zelo prisotna. To je navadno tam, kjer imamo opraviti z določenimi zgodovinskimi bremeni. Obenem je res, da je veliko evropskih držav to bojevitost že preseglo na podlagi izkušenj izpred druge svetovne vojne. V splošni zavesti ni zelo prisotno dejstvo, da je Avstrija po skupni zgodovini in po nekaterih kulturnozgodovinskih danostih zelo podobna Sloveniji. Takšno bojevito fazo politike je imela pred drugo svetovno vojno, zlasti okoli leta 1934. Ampak oni so to lekcijo vzeli. V Sloveniji pa že zaradi politično nesvobodnega povojnega obdobja to enostavno ni bilo možno.
Tipičen primer izrazito politično bojevitega okolja jeUkrajina, ki ima ravno tako na sebi težko breme zgodovine. Pri njih je breme še težje, ker je kot država dejansko zgodovinska lepljenka delov, ki med seboj predhodno niso imeli veliko skupnega.
Mislim, da jedrni problem zgodovinskega bremena v Sloveniji še vedno obstaja in je nepredelan, medtem ko ga je večina zahodnoevropskih okolij že uspela predelati. Kljub temu, da so tam iz zgodovinskega vidika še do nedavnega obstaja huda notranja nasprotja.
Katera je tista ključna točka, ki bi jo morali slovenski politiki razrešiti, da bi bila stopnja bojevitosti lahko nižja? Ne v smislu, da bi se vsi poenotili, ampak da bi slovenska politika postala manj komolčarska, manj za močjo pehajoča?
Obstaja več dejavnikov. Najprej, komolčarstva se ne da tako zlahka izkoreniniti. Ta značilnost slovensko politiko spremlja že od takrat, ko so se razmere vHabsburški monarhiji pred približno 150 leti demokratizirale in so tudi Slovenci stopili na parlamentarni parket. Komolčarstvo od takrat ostaja stalnica. Mogoče tudi zaradi majhnosti okolja, kjer je še večja potreba po tem, da človek kot petelin na kupu gnoja pokaže svojo moč in vpliv.
Kar se pa tiče zmanjševanja bojevitosti. Zdi se mi, da odkar imamo svojo državo, ostaja ta razvoj v izraziti senci nujnosti, da se sploh osamosvojimo. Pri nas je bilo najprej treba doseči soglasje o tem, da se sploh osamosvojimo, da se ločimo od nekdanje skupne države. Danes se kaže, da to ni bilo tako zelo samoumevno. Soglasje akterjev, ki so bili za to nujni, ni bilo vedno stoodstotno. Ker je bilo to soglasje tako nujno, ni bilo obenem mogoče do konca izpeljati postopkov demokratizacije in ni bilo mogoče premakniti zgodovinskega konsenza. Takrat za to ni bilo potrebne politične večine in je v bistvu tudi danes ni.
To je tisto, kar poleg nekaterih drugih značilnosti političnega vedenja pri nas – ki ima že brado -, dela politiko bolj bojevito, kot bi bilo potrebno.
Dejali ste, da bi takrat morali doseči neko soglasje. O čem točno?
Osebno menim, da bi takrat moralo priti do soočenja s politično mitologijo. Pa to ni nujno negativen pojem, saj vsako okolje potrebuje nekaj političnih mitov, saj brez njih kot družba ne bi mogli obstajati. Pa tudi če ne ravno vzdržijo presoje realnosti.
Priti bi moralo do resnega soočenja z mitologijo, ki je prevladovala v vsem povojnem obdobju. Do takšnega soočenja je prišlo v večini drugih srednje- in vzhodnoevropskih okolij. Tudi v Latviji, Litvi inEstoniji, ki so se – podobno kot Slovenija – morale hkrati osamosvojiti. V Sloveniji pa se to ni zgodilo. Mitologija je tudi v novo državo prešla v skoraj neokrnjeni obliki.
Ker pa to ni dejansko tista pozitivna mitologija, ki bi omogočala vsaj nek minimalni konsenz med Slovenci in Slovenkami, se zaradi tega kažejo težave. Ker je neravnotežje, izvirajoče iz prevlade te politične mitologije, enostavno preveliko in se zdaj kaže kot breme.
Kot breme se mogoče ni tako izrazito kazalo, dokler je bila ekonomska države ugodnejša in dokler se je dalo vsakomur zagotoviti vsaj drobtinice z mize. Se pa kaže kot problem danes, ko ravno zaradi ekonomske krize ni pravi čas, da bi si zastavljali takšna idejna vprašanja. Dejansko bo veliko težje doseči soglasje v kriznih časih, kot bi ga v časih relativne prosperitete.
Tisti, ki so upravljali s slovensko državo ali bili njeni tvorci, niso v zadostni meri izkoristili zgodovinskega okna za rešitev tega vprašanja. Tudi takrat, ko je to bilo po mojem nazadnje možno – v letih 2004 in 2005 – je ravno na krilih relativno ugodnega ekonomskega razvoja veljalo prepričanje, da se bodo ta vprašanja rešila sama od sebe.
Dandanes vstopiti v slovensko politiko je precej težek korak. Tudi če predpostavimo, da je oseba iskrena v svojih namenih in poštena, v vsakem primeru bo ob vstopu na scenu ‘kasiral’ golida gnojevke. Če se dotakneš politike, na eni ali drugi strani, smrdiš. Na koncu na sceni ostanejo le še ‘bojeviteži’.
To je res in ima opravka z dejanskimi ravnanji slovenskih politikov. Obenem pa ima opravka tudi s paketom neravnotežij, o katerim sem prej govoril. V veljavi je, kot rečeno, ostala povojna politična mitologija. Ostali so tudi njeni nosilci in zagovorniki. Ti so še vedno glavni razlagalci slovenske družbe. Tudi tega, kaj je prav in kaj ni prav. Ena od značilnosti tega toka, ki je obveljal tudi v poosamosvojitveni Sloveniji, je bila velika skepsa do pluralnega strankarskega sistema. Ta pa je – kakorkoli obračamo – hrbtenica sodobne demokratične politike.
Zagovorniki povojne politične mitologije so sprejeli strankarsko demokracijo, ker ni bilo mogoče reči, da bi mi imeli demokracijo brez strank. Ampak to je bilo sprejetje s figo v žepu.
Zato se je v javnem prostoru vseskozi ohranjala izrazita skepsa do tega političnega modela. Čeprav strank po vojni nismo imeli, so se takoj namnožila opozorila o nezdravi prevladi strankokracije, o strankah se je vedno govorilo kot o nečem negativnem in ta miselnost se je enostavno prijela. Tudi v razlagi zgodovinskega procesa nastanka strank imamo s tem težave.
Tudi nekateri najuglednejši zgodovinarji in preučevalci slovenskega 19. stoletja so opozorili, da je bil na neki točki nastanek strank zdrav korak v razvoju naroda. Šolska zgodovina kljub temu ohranja predstavo, da je razcep narodnega gibanja in nastanek strank naKranjskem nekaj negativnega. To se navadno povezuje z razvpito ločitvijo duhov in spet je v ozadju ideja, da bi moral biti slovenski človek zlit v nek monolit.
Jaz vidim ta negativen imidž politike tudi kot posledico nesprijaznjenosti s strankami kot normalnim elementom političnega življenja. Ko se temu pridruži še nekaj res koruptivnih dejanj in vsesplošna gospodarska kriza, je posamezniku res težko na novo stopiti v ta sistem. To je travma, ki bi jo morali Slovenci in Slovenke prerasti.
Po vašem mnenju je torej izid bitke interpretacij v Sloveniji izrazito enostranski.
To je po mojem mnenju dejstvo. To pravzaprav ni nič nenavadnega, če vzamemo v ozir, da je pred 70 leti na tem prostoru divjal državljanski spopad. Antika in vse zgodovinopisno izročilo jasno povesta, da je državljanska vojna najhujša od vseh vojn. Tudi v antiki velja za najbolj sramotno, zato se so skušali tisti cesarji, ki so sodelovali v državljanskih vojnah, vedno oprati tega madeža, kako so se dokopali do oblasti.
Državljanska vojna pusti travmo. En od načinov, da se travma preseže, je absolutno sprejetje različice zmagovalca. Po mojem mnenju se je to zgodilo v Sloveniji. Kajti če sprejmemo, da je šlo za epski spopad dobrega in zla in da je dobro zmagalo, potem rešimo večino težav z razumevanjem državljanske vojne.
V tej želji, da bi točno vedeli, kdo je Gargamel in kdo so Smrkci – ker nam je potem vsem seveda lažje -, se je bila večina Slovenk in Slovencev pripravljeni sprijazniti s povojno politično mitologijo. In celo danes zelo nervozno reagira na vsak poskus, da bi se to neravnotežje spreminjalo.
Posledica tega je, da imamo opraviti z izrazitim neravnotežjem v javnem prostoru. Razlaga enega pola o tem, kaj je demokracija, kaj so stranke, kaj je vloga Katoliške cerkve, kaj je fašizem, kdo je lahko v PEN-u; enostavno prevladujoča.
Seveda je povezana tudi s kapitalskim neravnotežjem. Po mojem mnenju to kapitalsko neravnotežje, če že ne bi bili v kriznem obdobju, ne bi bilo tako problematično in pomembno, če ne bi bilo povezano z izrazitim idejnim neravnotežjem. Saj imajo tudi drugod po srednji in vzhodni Evropi opraviti s tem kapitalskim neravnotežjem …
V kakšnem smislu je Slovenija kapitalsko neuravnotežena? O kakšnem neravnovesju govorite?
Glede na to, da so določene strukture na izrazito monopolen način obvladovale slovensko družbo po 2. svetovni vojni, je iluzorno pričakovati, da jim to ne bi prineslo tudi izrazite kapitalske prednosti. To ni samo slovenski problem. To je tudi problem srednje in vzhodnoevropskih družb. Ampak bistvena razlika med slovensko družbo in denimo Hrvaško, da ne govorimo o Madžarski, Poljski itd,; je v tem, da se nosilcem politične mitologije ni bilo treba odpovedati niti tej mitološki vsebini. Čeprav so nosilci povojne oblasti po ostalih državah kljub temu na koncu obdržali nekaj kapitalske prednosti, pa so vendarle morali sprejeti nek nov zgodovinski konsenz. Ta pa ni temeljil na povojnih, temveč bolj na predvojnih zgodbah.
Na Poljskem se je to vezalo na izrazito močno domovinsko tradicijo in na dejstvo, da je v povojnem obdobju tam šlo za sovjetsko okupacijo. Tam so torej drugi dejavniki vplivali na omiljenje neravnotežja.
V Sloveniji je strah, da se pogleda v to brezno državljanskega spopada, narekoval ohranjanje idejnega neravnotežja. Navsezadnje se od povojne politične mitologije najtežje poslavljajo tam, kjer je tudi šlo za grozljiva medsebojna obračunavanja. To je recimo velik del sovjetskega prostora, ki je tudi šel skozi izkušnjo brutalnih državljanskih konfliktov, ne samo nacistične nevarnosti.
Po oceni določenega slovenskega intelektualca je Slovenija napredovala takrat, ko je imela na čelu raznorodno vlado in stagnirala takrat, ko so jo vodile enobarvne vlade. Se s tem strinjate?
Kot vemo, so bile v Sloveniji politično enobarvne koalicije zelo redke. Takšna je bila vlada Andreja Bajuka in vlada Boruta Pahorja med letoma 2008 in 2011. Res je, da je v vladah Janeza Janšeprevladovala desnosredinska komponenta in da je v vladah Janeza Drnovška prevladovala levosredinska komponenta. Desna sredina do zdaj glede na volilne izide sploh ne bi mogla sestaviti samo desne vlade s stabilno večino.
Najbrž je ta intelektualec imel v mislih obdobje Drnovškovih vlad, ki naj bi bile uspešne. Sam sem do Drnovškovega obdobja, ki dandanes večini državljanov zaradi razmer zdi kot zlata doba, skeptičen in zadržan. Takrat je bilo postavljenih veliko temeljev za negativen razvoj v prihodnosti. Ta model državnega, pajdaškega kapitalizma je takrat zacvetel, čeprav še ni pokazal svojih negativnih plati.
Po drugi strani je treba priznati, da je to bilo v sozvočju s pričakovanji velike večine slovenskega življa. Slovenec ima določene predstave, kako naj bi potekal razvoj njegove države. Ena glavnih komponent je močna navezanost na egalitarizem, torej potreba, da smo videti vsi enaki, čeprav imam jaz več kot sosed – kar je po svoje slovenska hipokrizija. Druga glavna komponenta je močno zakoreninjen etatizem. Slovenec se težko sprijazni s tem, da prevladuje zasebni sektor. Slovenec je živel v državnih tvorbah, kjer je bil kult države izrazit. Tako je bilo že v Habsburški monarhijiin obeh Jugoslavijah. Država je tista, ki mora ‘poskrbeti’. To je bila politika Drnovškovih vlad, ki pa je dolga leta zatem naletela na čeri objektivnih omejitev. Dejansko si najbrž večina Slovencev želi vrnitve k temu modelu, čeprav to ni možno.
S to predstavo o državi pride tudi kult velike, mešane koalicije. Verjetno bi si državljani vsaj v teoriji želeli predstavo, da so vse stranke v vladi, ampak tudi to je obsesija prostora, iz katerega smo izšli. Tudi v Avstriji in Švici kot z vidika politične kulture primerljivih okoljih pred drugo svetovno vojno obstaja ta obsesija, da se odločitve sprejemajo enoglasno. Da so vse pomembne stranke v vladi.
Dejansko so bile mešane koalicije tudi pogubne – za tisti del, ki je bil v njih manjšinjski. Brez Drnovškovih mešanih koalicij danes ne bi imeli Slovenske demokratske stranke (SDS) kot prevladujoče na desni sredini. Kajti dejstvo je, da mora kljub mešani naravi koalicije mora ena opcija dajati ton. Drnovškovim mešanim koalicijam je dajala ton levosredinska komponenta. To pomeni, da so tako Krščanski demokrati (SKD) kot potem Slovenska ljudska stranka (SLS) imeli vedno več težav, ko so morali svoje neuspehe v vladi prodajati svojim jedrnim volivcem. Tako je najprej zatonila krščanska demokracija, potem še SLS. Če s spomnite, je slednja na volitvah leta 1996 dobila skoraj 20 odstotkov glasov. Potem pa je dejansko združena SKD+SLS na naslednjih volitvah dobila le devet odstotkov.
Mogoče je pri tej trditvi, da Slovenija napreduje le takrat, ko ima raznorodne vlade, težava pravzaprav klasifikacija levega in desnega. Kako so vrednote levice in desnice razporejene med strankami, če to primerjamo z mednarodnim sotvarjem. Če postavim po en primer z vsakega pola: Najprej, nekateri trdijo, da SDS ni prava desna stranka. Po moralni strani sicer zagovarja domoljubje ter družinske vrednote, po ekonomskem vidiku pa je v svojih vladah v marsičem sledila levičarskim ekonomskim usmeritvam. DL, za katero njen predsednik trdi, da je sredinska stranka, je po trditvah njenih kritikov skrajno neoliberalna, medtem ko bi v zahodnoevropskem kontekstu sodila bolj med socialne demokrate. Zadnje čase, ko je PS v vladi, se pojavljajo glasovi, da niso levičarska stranka, ker večinoma nadaljujejo projekte prejšnje desne vlade, pa tudi zato, ker so pravkar napovedali odprodajo 15 državnih podjetij, druga stranka v vladi pa je o prodaji govorila kot o veleizdaji. Zmešnjava na slovenski politični sceni torej.
To izvira iz prej povedanega: na slovenskem ima etatistična miselnost stoletno tradicijo. Izvira iz obdobja pred drugo svetovno vojno in ima izjemno močne temelje. Stranka, ki si želi na oblast, ali ki ima ambicijo (kot SDS) da bi bila najmočnejša stranka; ki je ljudska v smislu nagovarjanja najširših množic (kot v Nemčiji CDU in SPD). Takšna stranka si preprosto ne more privoščiti gospodarsko liberalnega programa, ki bi bi v širšem evropskem okolju veljal za desnega. Imeli smo dve stranki, ki sta poskušali gospodarsko liberalni model vpisati v svoje programe. V prejšnjem sklicu parlamenta je bila to stranka Zares, v tem sklicu paDržavljanska lista, ampak obe stranki sta od tega programa de facto že odstopili. Zares zato, ker ga je preveč bremenila hipoteka navezanosti na povojno politično mitologijo, Državljanska lista pa preprosto iz pragmatičnih razlogov. V Sloveniji ne moreš zagovarjati liberalnega gospodarskega programa in preživeti.
Obenem ni čisto pošteno prenašati razdelitve strankarskega prostora iz enega okolja v drugega. Vsako okolje ima iz zgodovinskih razlogov različne odločilne kriterije, po katerih se razporedijo na liniji levo-desno. Imamo okolja, kjer je bistvena gospodarska usmeritev. Takšna je Nizozemska, kjer velja za najbolj desno liberalna stranka, ki je bila po drugi strani med pionirji legalizacije mehkih drog, liberalnega odnosa do evtanazije, homoseksualnega zakona itd. Krščanski demokrati tam veljajo za bolj levo stranko, mogoče sredinsko. Drugi kriterij so osrednje vrednote, ki jih stranke zastopajo. Gre denimo za odnos do družine itd. Tak primer je Nemčija, kjer se to povezuje z gospodarskim kriterijem. Tretji skop za delitve med strankami so zgodovinski vzroki. Osebno menim, da Slovenija spada v ta sklop. Enostavno zato, ker je državljanski spopad pred 70 leti vtisnil tako velik pečat tej družbi. Pri javnem dojemanju, kdo je levičar in kdo desničar, gre pri nas za odnos do te prelomnice. Podobno je v Španiji, deloma podobno pa na Irskem. Na Irskem gre deloma za odnos do zatiralskih Angležev, deloma pa za odnos do udeležbe v državljanski vojni, ki je sledila angloirskemu sporazumu.
O napovedanih prodajah državnih podjetij pa: glede na etatistični imaginarij Slovencev dajmo najprej počakati, da do teh prodaj dejansko pride, saj se bo vsaka vlada grizla v jezik, dokler se bo le lahko. Pa ne zato, ker bi bilo to pametno. Gre za zgodovinsko pogojena pričakovanja javnosti, ki se ji ob tej povojni tradiciji pridružuje tudi prastrah pred vsem tujim. To je velika cokla normalnemu razvoju. So pa zdaj objektivne okoliščine take, da kaj drugega vladi niti ne preostane. Ne gre za neko načelno vladno usmeritev. Tudi pri Schröderjevi Agendi 2010 ni šlo v prvi vrsti za to, da bi socialdemokrati na vsak način hoteli izpeljati modernizacijo strankinega programa. Šlo je za zdrav premislek, ki se je izkazal za pravilega. Razlika med Slovenijo in Nemčijo je v tem, da so Nemci to storili pravočasno, mi pa nekaj hitimo pet pred dvanajsto.
Bi pa opozoril na nekaj drugega. Vlada na čelu s Pozitivno Slovenijo, ki jo glede na zgodovinski kriterij javnost dojema kot izrazito levo stranko, njenega “predsednika” Zorana Jankovića pa kot glavnega garanta, da se bo to zgodovinsko izročilo zmagovalcev državljanske vojne nadaljevalo; takšna vlada bo veliko lažje izpeljala z vidika javnosti radikalne ukrepe, kot bi jih lahko Janševa desna vlada. To ni redek pojav v zgodovini. Normalizacijo odnosov med ZDA in Kitajsko je izpeljala republikanska, Nixonova vlada; medtem ko bi jo demokratska Johnsonova najbrž veliko težje. Preprosto zato, ker je javnost dojemala republikance kot garante nekaterih vrednot. Te pa ne bodo ogrožene, ker se “tapravi” zbližujejo s Kitajsko. Podobno je normalizacijo odnosov med Hrvati in srbsko skupnostjo na hrvaškem uspela izpeljati ne levosredinska, ampak Sanaderjeva HDZ-jeva vlada. Spet zato, ker so hrvaški nacionalisti videli v tem, da se početja loteva desna vlada, garant za to, da se nekatere temeljne stvari ne bodo premikale. Zdaj, če vlada Alenke Bratušek proda 15 podjetij, to ne bo veleizdaja. Če bi jih Janša, bi pa v očeh javnosti bila.
Poglejmo zadnjih pet let oziroma zadnje tri vlade. Neizpodbitna ugotovitev je, da so pred tem bile 15 let vlade relativno stabilne. Zadnje tri vlade pa so vse padle. Slovenske vlade so – ena za drugo – vse bolj nestabilne. Pahorjeva je padla, Janševa je padla, zdajšnja bo šla po enem letu po zaupnico in predvidoma spet predčasne volitve. Nestabilnost se iz leta v leto povečuje. Kaj je treba spremeniti? Politično elito, politični sistem ali ljudstvo? Predpostavljam seveda, da nestabilnosti ne jemljemo kot vrednoto.
V Sloveniji imamo vseskozi enako razmerje med levico in desnico. Zakoličile so ga prve predsedniške volitve leta 1990, ko je Milan Kučan v drugem krogu dobil približno 58, dr. Jože Pučnik pa okoli 42 odstotkov glasov. Ta odnos ostaja. Imamo nekaj izjem, kot recimo izrazito zmago leve sredine leta 2000, imamo edino pravo zmago desne sredine leta 2004, imamo tudi volitve leta 2011, kjer se pojavi Državljanska lista kot nek jeziček na tehtnici. Ampak načeloma se to politično ravnovesje ni spremenilo. Zgodilo se je to, da se je na desnici po letu 2000 začel proces homogenizacije. Desnosredinski del je postal bolj kompakten, ker je homogeniziran v SDS-u. V prvih desetih letih je bil razdeljen med dve, od leta 1996 pa med tri stranke. Zato je levi sredini, ki je sicer imela številčno premoč, bilo v takšnih okoliščinah lažje sestaviti vlado. Zdaj je to težje. Pahorjeva vlada ne bi doživela takšne kalvarije, če ne bi med koalicijskimi partnerji od samega začetka veljajo, da je Pahor samo začasna rešitev. Leva sredina ga je podprla kot vlečnega konja v prepričanju, da lahko samo on premaga Janšo. Glede na dogodke leta 2011 je bilo to po mojem mnenju napačno prepričanje. V Pahorju pač niso videli avtentičnega predstavnika leve sredine.
Po volitvah 2011 je bila vlada obsojena na nestabilnost že zato, ker je bilo v njej pet strank in zato, ker je Janša zaradi volilnega poraza imel v očeh dela volilcev okrnjeno legitimnost. To je šlo na vrh dejstva, da del volivcev Janšo tako ali tako demonizira. Tako vidimo, da ti zaporedni padci vlad nimajo enakih razlogov.
Če bi hoteli, da bi se ta razmerja spremenila, bi “pomagala” samo zamenjava ljudstva. Ne vidim možnosti, da bi se pojavila neka politična elita, ki ne bi prej ali slej posnela teh razmerij; sprememba volilnega sistema pa tudi ne bi ničesar rešila.
Mnogi vidijo v spremembi volilnega sistema čudežno paličico, a to ni. Nimamo le opravka z razdeljenostjo volilnega sistema na levico in desnico, ampak tudi z izrazito regionalno neenakomerno porazdelitvijo volilnih glasov. Imamo t. i. revni vzhod, ki se je od leta 2004 izrazito usmeril v desno sredino in imamo t. i. bogati zahod, ki zlasti od leta 2008 naprej izrazito voli levo sredino.
Večinski sistem pomeni, da je razlika med blokoma lahko majhna, v številu sedežev pa večja. Ker pa bi v Sloveniji zahod volil levo in zahod desno, bi se ta majhna razlika prenesla tudi na sedeže. Po simulacijah, ki smo jih naredili, bi leta 2008 in 2011 zmagovita stranka dobila 46 sedežev, največja opozicijska pa 40 oziroma 41. Razlika bi bila še vedno minimalna. Drugi razlog pa je, da je slovensko volilno telo nagnjeno dovolj v levo, da bi to ustvarilo trajno večino leve sredine. To bi sicer prispevalo k stabilnosti, bi pa bilo za dolgoročni razvoj tega prostora vseeno bržkone škodljivo.
To bi naredila vsaka sprememba v smeri večinskega volilnega sistema. Tudi če bi se odločili za italijanski sistem ali pa za mešani volilni sistem. S takšnimi političnimi razmerji, kot jih imamo zdaj, bo treba še lep čas živeti.
Ko se govori o razdeljenosti slovenskega naroda, večina ljudi najprej pokaže na drugo svetovno vojno. Prvi, ki je pokazal na ločevanje duhov, pa je bil Anton Mahnič v 19. stoletju. Ni videti, da bi bila razdeljenost dandanes manjša kot takrat. Kaj bi bilo potrebno, da bi to razdeljenost presegli? Ker kot izgleda, nam za združitev ni dovolj niti zunanji sovražnik. Še takrat brat rad stegne roko nad brata slovenske krvi.
Izkušnja evropskih okolij kaže, da so se robovi vedno sčasoma porezali. Mislim, da pri nas enostavno za to ni bilo priložnosti. Zmota pa je, če mislimo, da se bodo porezali sami od sebe. Ko ljudje danes pozivajo k premagovanju razlik razdeljenosti med Slovenci, zapadejo dvema zmotama. Prva je; da razdeljenosti ne bo več takrat, ko bodo vsi mislili tako kot moja stran. Imamo predstavnike poražene strani, ki mislijo, da bo razdeljenosti konec, ko bo povojno mitologijo zamenjala druga. Ne bo. Druga zmota pa je, da bomo razdeljenost premagali na ta način, da o njej ne bomo govorili. Da se bomo delali, kot da tega ni in sem spadajo floskule: Treba se je usmeriti v prihodnost, kaj mlade briga Mahnič, važne so službe. Na ta način se razdeljenosti ne bo dalo kanalizirati. Izkušnja drugih okoljih kaže, da različni pogledi na bistene probleme ostajajo, a z razdeljenostjo lažje živijo.
Omenili ste Mahniča. Mahnič je ena od nujnih komponent prevladujoče politične mitologije in nosi vlogo Gargamela. Pogled temelji na napačni percepiciji njegovega lika in dela. Izgleda, kot da je Mahnič izumil to delitev duhov. On je dejansko le povedal, da ta ločitev obstaja. Tu se popolnoma strinjam z Vasilijem Melikom [slovenskim zgodovinarjem, ki se je ukvarjal s slovensko zgodovino 19. stoletja, op. a.], da ko se je delitev na liberalce in klerikalce prvič pojavila zaradi vprašanja konkordata v Avstriji 1872-1876 – da je bilo to prezgodaj. Da pa ločitev, ki je pripeljala do nastanka liberalne in katoliške stranke 1892, ni bila nič tragičnega, se tudi strinjam. To je bil normalen razvoj, značilen tudi za druga okolja in ki je drugod pripeljal tudi do normalnega razvoja. V Sloveniji je bil mogoče problem, da je bila dominacija katoliške opcije v prvi polovici 20. stoletja zelo močna in da je okupacija prizadela območje, kjer ta vprašanja še niso bila rešena. Namesto da bi sledilo neko normalno soočenje s temi nasprotji, so ta kulminirala v državljanskem spopadu. V drugi polovici 20. stoletja je sledila komunistična dominacija, ki je bila za razliko od prejšnje katoliške – totalna. Komunistična dominacija ni omogočala nobenega prostora za elemente predrevolucionarne Slovenije. Nasprotja so se spet dejansko konzervirala. Nekdo bi mogoče pričakoval, da bo nasilni izbris ene strani slovenske zgodovine koristen. To bi pomenilo, da čez 50 let te druge strani ne bo več. Ravno tu je dokaz, da z molkom ne rešujemo ničesar.
Prvi korak je, da si razdeljenost priznamo in da se ne delamo, kot da je sploh ni. Češ, razdeljenost obstaja samo zato, ker poleg ‘naših’ obstajajo še ‘oni’ in ko bomo ‘one’ končno uspeli prepričati, da se pridružijo nam, bomo ‘one’ eliminirali.
Lahko torej rečemo, da je določena stopnja notranje razdeljenosti v bistvu zdrava. Popolna enotnost vodi v enoumje, različnost pa prinese različne ideje, različne poglede, možnost različnih izbir. Demokracijo.
Poenotenje je poleg tega, da je ohranilo Slovence kot skupnost, prineslo tudi marsikaj slabega. Kar se tega tiče je zelo koristno brati Ivana Cankarja ali pa v novejšem času koroškega pisatelja Florjana Lipuša. Oba kažeta na primere nezdravega poenotenja. V 19. stoletju je biti Slovenec pomenilo biti politično konzervativen. Vsaj v nekaterih okoljih in obdobjih. Ni moglo obstajati nekaj kot liberalni Slovenec. Velikokrat se je zgodilo, da če se nekdo ni mogel sprijazniti s to konzervativno dominacijo, je postal tudi v smislu nacionalne opredelitve Nemec. Najbolj znan primer je Dragutin Dežman. Imamo tudi primere Nemcev – kjer je bilo ‘in’ biti liberalec – ki so potem postali politično Slovenci. Recimo, na današnjem avstrijskem Koroškem je to pripeljalo do za slovensko narodno skupnost negativnega razvoja, kar je bilo vidno še veliko, veliko dlje časa. Lipuš v radikalni obliki opisuje travme, ki izvirajo iz tega razvoja. Za to razdelitev ne bi smeli uporabljati tako grdega izraza, kot je ločitev duhov, ki je zelo negativno zaznamovan. Razdeljenost je bila tudi znamenje zrelosti politične skupnosti.
V zadnjem letu se je o političnih strankah dvignil precej bolj negativno nastrojen diskurz. Vedno več je pozivov k ukinitvi političnih strank. Koliko odgovornosti za takšne poglede in za slabo stanje v državi nosijo same stranke?
Na to vprašanje sem deloma že odgovoril prej. Seveda strank ni mogoče razbremeniti velikega dela odgovornosti za to nakopičeno nezadovoljstvo. To je v kriznem času kulminiralo celo v določene zahteve, ki se jim je pridružil celo del Društva slovenskih pisateljev … kar je zanimivo. Ampak, kot rečeno, negativen odnos do političnih strank ima na slovenskem že dolgo brado. Slogaštvo iz 19. stoletja je nekako ostalo podzavestni ideal Slovencev. Ti na stranke gledajo zadržano. Ko pa jih je zadržano sprejela tudi predosamosvojitvena politična elita, ki je skozi čas vedno operirala s svarili pred nevarnostjo strankokracije, je to bil le še en dodaten razlog na rovaš. Če bi hoteli to zlasti jesensko protestno gibanje spraviti na neki skupni imenovalec in če bi hoteli izpostaviti zahtevo, ki je bila vsem skupna, je res ta: “Stranke pošljimo v ropotarnico zgodovine.”
Jaz sem pa mnenja, da sodobne parlamentarne demokracije brez političnih strank pač ni. Morebitno slovo od političnih strank ne bi bil korak naprej, ampak korak nazaj. Tudi v neravnotežje, ki v slovenskem političnem prostoru že tako obstaja. Ampak kot rečeno, se večina političnih strank po letu 1990 tudi ni pretirano izkazala.
Mogoče bo vmes posegla tehnologija in na enostaven način prekinila tovrstne debate. Hiter tehnološki napredek vodi v možnost neposrednega glasovanja prek osebnih računalnikov, kar odpre cel svet novih možnosti, kar se tiče neposredne demokracije. S kliki bomo glasovali vse pogosteje in o vse širšem naboru zadev. Na ta način bodo stranke izgubile vsaj del njihovih današnjih funkcij in šle vsaj na stranski tir, če že ne bodo postale obsoletne.
Mislim, da bo povezovanje podobno mislečih oseb v stranke tudi v takšnem hipotetičnem, a ne več pretirano nemogočem načinu, še vedno nujno. Do neke oblike združevanja bo še naprej moralo prihajati. V tem načelu stranke ne bodo presežene z neko drugo organizacijsko strukturo.
Neposredna demokracija je lahko koristna in dobra, če jo ljudstvo uporablja s potrebno odgovornostjo. Imamo primer Švice, kjer se je ljudstvo sposobno na glasovanjih tudi odpovedati ugodnosti in pravicam – če smatra, da je to potrebno – in kjer je kultura takšna, da vzpodbuja plačevanje davkov ter preganja izogibanje. Utaja davkov je tam med ljudmi prezira vredna. Torej, z neposredno demokracijo je nujen tudi dvig politične kulture.
Švica je s svojim več stoletij trajajočim razvojem politične kulture poseben primer. Mi smo del sredozemskega kulturnega kroga, ki ima drugačne prednosti in drugačne pomanjkljivosti. Obenem se ne moremo nasloniti na neko zelo dolgo obliko politične tradicije, na kateri bi se ta oblika demokracije lahko kalila. Tu bi tudi zgodovinsko gledano začenjali tako rekoč iz nič. To bi bil eksperiment zelo visokega tveganja. Tudi na naših dozdajšnjih referendumih bi težko rekli, da je slovenski volivec pri fiskalnih vprašanjih pokazal kakšno visoko stopnjo zrelosti in zmožnosti pogleda prek svojega trenutnega interesa. Govorica slovenskih referendumov je ravno nasprotna. Delna izjema je mogoče referendum o arbitražnem sporazumu s Hrvaško, pa je spet šlo za izrazito politično ločnico levo-desno.
Po eni strani je vstajniško gibanje (pa tudi drugi akterji) zahtevalo odmet strank na ropotarnico zgodovine. Po drugi strani pa trenutno kaže, da se bosta iz vstajniškega gibanja porodili vsaj dve politični stranki. Eno je že napovedal zgodovinar Jože Pirjevec, možnost ustanovitve stranke znotraj kroga vstajnikov nakazuje tudi Uroš Lubej. Nič dokončno znanega, vendar je možnost nakazana. Na prejšnjih volitvah smo videli dve novi levičarski politični stranki s povsem nasprotnima usodama. TRS je ostal pod parlamentarno gladino, medtem ko se je PS zavihtel na sam vrh slovenske politike. Kakšno usodo kot politični analitik napovedujete tema dvema potencialnima novincema na prihodnjih volitvah?
Če bosta nastali zdaj, sta praktično že klinično mrtvi. Glede na to, kako sta se pozicionirali, kakšna ikonografija ju obdaja in glede na ideje, ki so v ospreju, bi bila edina njuna možnost ta, da zamenjata obstoječe levosredinske stranke. Zlasti Pozitivno Slovenijo. Možnosti za to pa trenutno ne vidim. Kajti PS-ju je uspelo s konstruktivno nezaupnico vladi Janeza Janše vstati kot ptič feniks iz pepela in je trenutno vodilna vladna stranka. Njen simbolni – in v veliki meri tudi dejanski – vodja Zoran Janković je v očeh javnosti vedno bližje rehabilitaciji, vedno več je njegovih javnih nastopov. Ne vidim možnosti, da bi si večina levega volilnega telesa, ki vidi v PS-ju garant za ohranjanje povojne politične mitologije, obstoječega gospodarskega modela, premislila in volila neko novo stranko. Bistvena razlika med PS-jem in TRS-om je bila v tem, da je bil PS v hipu prepoznan kot uresničenje vseh idealov jedrnega, levo usmerjenega volilnega telesa. TRS je bil projekt, s katerim je marsikdo resno mislil, ampak mu je zmanjkala ravno ta podpora jedra volilnega telesa.
Glede na to, kako se pozicionirata tako dr. Pirjevec kot Lubej, je jasno, da je njun domet samo levosredinski del političnega prostora. Ta pa je zaseden. V tem je bil tudi eden od nesporazumov med Zaresom in Pahorjem, ki je na koncu Pahorjevo vlado tudi zrušil. Zares je bil nova stranka, imeli so ideje, prinašali so novost in zato je bila tudi njihova ambicija, da bi postali vodilna stranka na levici. Ampak – ta prostor je bil že zaseden. Volivci so pragmatično prepoznali Pahorja kot tistega, ki lahko premaga Janšo.
Če bosta stranki nastali zdaj, je njuna usoda dokaj negotova. Razen v primeru, da bi pridobili del sredinskega in desnosredinskega volilnega telesa, kar pa je ob uporabi ikonografije, ki ju obkroža in idej, ki jih zastopata, malo verjetno. Ker kot trenutno kaže, sta to stranki, ki bi se zavzemali ravno za ohranjanje obstoječega neravnotežja, ne pa za njegovo preseganje in s tem nista stranki, ki bi se zavzemali za nekaj res novega.
Bomo čez približno leto dni imeli nove predčasne volitve, ali bo vlada Alenke Bratušek preživela glasovanje o zaupnici?
Osebno mislim, da ga bo. Vmes je sicer kar nekaj dejavnikov. Prvi je, kako bodo ljudje sprejeli nekaj res radikalnih ukrepov, ki bodo verjetno nujni. Olajševalna okoliščina je, da bi jih levosredinska vlada precej lažje uveljavila, kot bi jih Janševa. Kar se tiče Socialnih demokratov je bila nerazumna že njihova odločitev, da v vlado gredo, zato so najresnejši kandidat za izstop, ko bi bila prekoračena “rdeča linija”. Osebno sicer menim, da je v SD-ju tako v Pahorjevih kot v Lukšičevih časih večina članstva postavlja interese levosredinskega bloka pred interese same stranke. Zato so v to vlado vstopili, čeprav bi na predčasnih volitvah zmagali, zdaj pa jih bo na naslednjih volitvah prehitela PS. Če bodo ostali v vladi, še toliko bolj. Mislim da je v tem primeru celo ogrožen njihov dvomestni rezultat. Zato mislim, da oni te vlade ne bodo rušili. Državljanska lista v tej vladi po vsebinski plati tudi nima kaj početi, ampak bo ostala v njej do konca. Glede na to, kako se stvari razvijajo, je to zadnji mandat te stranke v parlamentu in jo bo verjetno doletela usoda Zaresa. To bi moral sicer precej obširneje pojasniti, ampak za to ni časa. Na kratko gre za to, da je DL svoj kapital ‘nove’ stranke enostavno zapravila, svojih jedrnih volivcev pa nima. Nima od kod črpati glasov. DeSUS ni stranka, ki bi sama po sebi rušila vlade.
Kar se tiče politične matematike bi morala ta vlada glasovanje o zaupnici preživeti in ostati na oblasti do leta 2015. Načrte ji lahko prekriža drastično poslabšanje ekonomskega položaja, ki bi ga ljudje še bolj občutili kot zdaj. A kot rečeno, so ljudje v Sloveniji tako navajeni na politično neravnotežje, ki ga imamo, da celo v tem primeru nisem prepričan, da bi krivdo za to naprtili obstoječi vladi. Kar je običaj v vseh ostalih okoljih v takšnih razmerah. Ne glede na to, katera vlada je na oblasti – javni bes se obrne nanjo. Če bi slovenski volivec imel namen odpovedati se političnim gotovostim, bi to naredil že na volitvah leta 2011. Kot je znano, tega ni storil.
Vir: rtvslo.si
