Po preobratov polnem volilnem letu so volivci v Nemčiji pripravili manjšo senzacijo, a z drugačnim predznakom kot pred štirimi leti, ko so Merklovi skoraj namenili absolutno večino sedežev. Tolikšnega padca krščanskih demokratov, kot ga kaže prva projekcija volilnega rezultata, ni napovedal nihče. O popolnem presenečenju vseeno ne more biti govora. Demokristjani naj bi oddali približno 9 odstotnih točk in pristali pri 32,7 odstotka glasov, kar je za stranko (oziroma stranki) pomenilo najslabši izplen po letu 1949. Slaba tolažba je, da so socialdemokrati še slabši, z dobrimi dvajsetimi odstotki očitno najslabši v povojni zgodovini. Gre tudi za poraz velike koalicijo; z 52,5 odstotka to ne bi bila nobena velika koalicija več.
Na račun krščanskih demokratov in deloma socialdemokratov sta se očitno okrepili predvsem dve stranki. Prva je populistična Alternativa za Nemčijo, ki se ji obeta kar 13,4 odstotka glasov. Nimamo še rezultatov po deželah, a očitno je, da je ta rezultat na vzhodu Nemčije bistveno višji. Na račun “črnih” so se okrepili dolgoletni partnerji liberalci. Potem ko so pred štirimi leti frčali iz zveznega parlamenta, so zdaj dosegli slabih 11 odstotkov glasov. Kaže tudi, da bodo liberalci prehiteli zelene in Levico. Glede na to, da socialdemokrati napovedujejo odhod v opozicijo, je edina realistična koalicija “jamajška”, težavna povezava krščanskih demokratov, liberalcev in zelenih, ki ponekod že vlada na deželni in lokalni ravni.
Veliko vlogo je, kot pri prejšnjih uspehih AfD, odigrala razmeroma visoka volilna udeležba. Glasovalo je namreč pet odstotnih točk več kot leta 2013.
