Francoski volivci so v včerajšnjem drugem krogu predsedniških volitev ostali zvesti izročilu in poskrbeli za olajšanje pri marsikom v Evropi. Čeprav je bila tokrat zmerna desnica tista, ki je morala požreti ranjeni ponos zaradi izpada svojega kandidata v prvem krogu in preprečiti njeno pot v Elizejsko palačo, Le Penova podobno kot njen oče, ki ga je morala zaustavljati levica, ni bila niti približno blizu uspehu.
Na spodnji meji napovedi
Njenih 34 odstotkov je veliko, če pomislimo, da to pomeni več kot deset milijonov glasov. A podobno kot njen oče je na sam volilni dan pristala precej niže, kot ji je napovedovala večina anket. Vsaj enkrat se je potrdilo zapisano že ob prvem krogu, češ da v demokratični Evropi ponujanje postane mešanice sestavin, v glavnem znane že iz evropskih tridesetih let 20. stoletja, enostavno ni zmožna doseči politične večine. Kar je dobra novica.
Veliko večje vprašanje je, ali je res dobra novica izvolitev “francoskega Cerarja” za predsednika republike. O tem se naslednjih pet let verjetno ne bodo spraševali le Fillonovi, marveč tudi Melenchonovi volivci, ki so zanj s stisnjenimi zobmi glasovali 7. maja. Sicer imajo oboji še priložnost za delni popravni izpit na parlamentarnih volitvah čez mesec dni. Vendar je razmeroma malo verjetno, da bi uspelo desni sredini doseči tisto večino, ki se je še pred nekaj meseci zdela enako samoumevna kot Fillonova zmaga. Pravzaprav se kaže, da bodo celo težko ohranili enotnost svoje skupine, saj je sodelovanje z novim predsednikom za prenekaterega v njihovih vrstah preveč vabljivo. Seveda pa to še ne pomeni, da bo 66 odstotkov za Macrona s predsedniških volitev dobilo svoj odraz v novi francoski skupščini. Vsekakor pa je po sorazmerno slabem izplenu Le Penove zelo odmaknjena tudi pomembnejša vloga Nacionalne fronte v njej. Večinski sistem je pač neizprosen in več kot nekaj deset poslancev zanjo ni dosegljivo.
Pomenljivi mali Schleswig-Holstein
V senci velike Francije je včeraj volila tudi mala severnonemška dežela Schleswig-Holstein. Ni moč reči, da so bile tamkajšnje volitve nepomembne. Velikanski uspeh tamkajšnjih krščanskih demokratov, ki so z znatno prednostjo premagale vladajoče socialdemokrate, utegne odmevati ne samo prihodnji teden, ko bodo deželni parlament volili v največji nemški zvezni deželi Severno Porenje-Vestfalija, marveč celo na jesenskih zveznih volitvah. Velika pričakovanja, vezana na Martina Schulza, se doslej v volilnih kabinah niso potrdila. “Rdeči” so dvakrat zabeležili minus. Krščanski demokrati so se v anketah znova odlepili v tekmi za zvezne poslance, bitka za prevlado v parlamentu v Düsseldorfu je proti pričakovanjem povsem odprta. Relativna zmaga na severu sicer še ne pomeni, da bodo “črni” oblikovali vlado, a bo liberalce verjetno težko pridobiti za “semaforsko” koalicijo z dosedanjim hudo poraženim ministrskim predsednikom iz socialdemokratskih vrst.
Če gre nemški desni sredini precej bolje kot francoski, imata oba volilna preizkusa vendarle nekaj skupnega. Označujeta vsaj začasno ustavitev rasti podpore populističnim strankam. V Schleswig-Holsteinu se sicer ni zgodilo, da bi Alternativa za Nemčijo obtičala pred vrati deželnega zbora, a je njen dosežek pod šestimi odstotki že drugič zaporedoma daleč od dosežkov iz prejšnjega leta.
