M. Miklavčič, Zarečeno: Povprečen Slovenec je zavedèn Slovenec

Včeraj me je obiskala ženska, recimo, da ji je ime Marija. Osem mesecev je preživela v varni hiši. Več ni zdržala. Postalo ji je dolgčas po možu, ki jo je pred tem zverinsko pretepal, lotil pa se je tudi obeh otrok, ki sta zaradi težkih razmer odšla k rejniški družini. Marija je takoj, ko so se ji rane mičkeno zacelile, začela dejanja nasilneža opravičevati in jih tudi zagovarjati. Češ, saj sploh ni tako slab, saj me je v 25 letih skupnega življenja dvakrat peljal na morje in enkrat mi je za osmi marec prinesel nageljne. In potem je naredila to, kar na njenem mestu stori skoraj 90% žensk, ki se znajdejo v podobnem položaju: iz spomina je hote izbrisala najbolj krvoločne prizore iz skupnega življenja, tako da so v ospredju ostali le nageljni. In se je k nasilnežu – ob kopici obljub, ki ji jih je dal- tudi vrnila, prepričana, da bosta od zdaj naprej živela srečno in zadovoljno.

Mnogi, ki Marijo poznajo, jo zaradi tega, zadnjega koraka obsojajo, nekateri ji celo privoščijo. Z nemalo cinizma trdijo, da bi bilo prav, da ji partner ja že kmalu pokaže, kako zlahka in naivno se je dala več kot neštetokrat peljati žejna čez vodo.

Ob tej žalostni zgodbi, ki domala vsakemu človeku vseeno seže v srce, bi se morali Slovenci tudi sicer strezniti in prebuditi. Povedanemu na rob je treba reči, pa naj vam je všeč ali ne, zgolj eno: ”Vsi smo Marija”.

Tega se sicer ne zavedamo, morda zato ne, ker nad seboj nimamo nekega izrojenega nasilneža izza štirih domačih sten, temveč vso državo, ki pa nas na podoben način maltretira in ovija okoli prsta. Leta in desetletja, kar jo imamo, nas ožema na vseh koncih in krajih, s pomočjo lobijev, posameznikov in izprijenih združb krade iz naših žepov, potvarja zgodovino, tepta osnovne moralne vrednote, se norčuje iz slovenstva in domoljubja, pa še zmeraj- tako kot Marija- molčimo in poleg desnega lica nastavljamo še levega. Slovenec je – hočeš, nočeš – sadomazohist in hoče (pričakuje), da ga je*ejo vse do prezgodnje smrti.

Pred 27 leti je pesnik Tone Pavček pred večtisočglavo množico na Kongresnem trgu prebral Majniško deklaracijo, ki je zahtevala suvereno državo slovenskega naroda in odcepitev od komunistične Jugoslavije. Vidni politik takratnega časa, ki z našo usodo še danes krepko in poniglavo mešetari, ji je nasprotoval, rekoč:»Nekateri slovenski demokrati, ki so tako goreči nosilci Majniške deklaracije, vidijo perspektivo mimo socializma in mimo Jugoslavije. Sam pa sem prepričan, da se odpovedati Jugoslaviji pomeni odpovedati lastni državi.«

Dr. Požarnika, kot psihologa, je že pred 25 bolj skrbelo, kakšen bo odziv ljudi na osamosvojitev, na svobodo. »Toliko let pod komunizmom pusti sledi pri ljudeh,« je dodal in se žal ni motil. Danes se zdi, kot da osamosvojitve nikoli ni bilo. Dan za dnem smo priča polemikam o ”krivični” sestrelitvi sovražnega JLA helikopterja, mnogi – bolj glasni- brez upanja, da bodo slišani, opozarjajo na povsem ”legalno”pojavljanje simbolov in oseb, ki predstavljajo režim agresorja, povzročitelja vojne za Slovenijo. Celo bolj zavedni državljani, so ob nasilni politični in medijski kampaniji začeli resno dvomiti v osamosvojitev. Tiho so, ko se osamosvojitelje celo sodno preganja.

Več lahko preberete na blogu Zarečeno.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.