Po zadnji anketi je z delom vlade nezadovoljnih skoraj dve tretjini vprašanih, z delovanjem opozicije pa skoraj tri četrtine, kar že nakazuje, da tudi v Sloveniji očitno obstaja prostor za drugačnega politika tipa, ki niti približno ne bo M. Cerar, bolj Donald Trump.
Nekaj v tej smeri se je sanjalo že na kongresu ene od pomladnih strank. Bi – teoretično – lahko postal Tonin naš Trump in Novakova – Melanija? Dvomim!
Praktično se namreč dogaja nekaj drugega: desni volivci so postali zaradi nerazumnega krega med obema največjima strankama zmedeni, negotovi in celo jezni. Še zmeraj ne vem točno, kaj so mislili v Novi Sloveniji, ko so v Mladini o Janši govorili kot o ranjeni zveri? Kdo in zakaj ga je v najtežjih trenutkih razglašal za politika v zaporu? Prav tako se – če bi bila v njihovi koži – ne bi preveč hvalila z Zakonom o prikritih grobiščih. Igor Završnik je ob tej hvali stvarno dodal, da prikrita morišča še zmeraj obstajajo brez obsojenih morilcev. Mar bodo čez 50 let zanamci mislili, da so se žrtve same umorile?
Po drugi strani tudi v SDS niso brez greha, saj nenehno netijo ogenj, namesto da bi politično modro umirjali žogice. Volitve bodo čez dve leti, pa še zmeraj nisem videla vizije za prihodnost. Prav tako ne zaznam nobene luči na koncu temačnega predora za mlade.
Le na medmrežju se pogosto zdi, da vojne, ki potekajo med obema desnima poloma, vodijo edinole v maloro in to za prihodnost države nikakor ni dobro.
V glavnem, da rečem bobu bob: že pred časom sem sklenila, da tiste, ki se prepirajo in tiste, ki se ne znajo pogovoriti – ne volim. Amen. Pika. Dovolj mi je tega driblanja v stilu ”rekla-kazala”! Poln kufr imam preseravanja po twiterju. Še za tega življenja pa bi RES rada dočakala, da Slovenijo vodi človek, pisan z veliko začetnico. To je vse, kar bi imela za zdaj še reči. Molim le za prijetna presenečenja.
Pesnik in pisatelj Feri Lainšček je prejšnji teden zapisal pretresljive besede ob v srce segajoči zgodbi o deklici Neži, ki je, med drugim, doma iz Poljanske doline. Takole je rekel:
”Zgodba o deklici, ki noče umreti, je zgodba o Sloveniji, ki je ne razumem. Žal mi je, da nisem zdravnik. Morda bi ji lahko pomagal. Vsi zdravniki, ki lahko pomagajo, bi se morali odpraviti k njej. Takoj in brezplačno. Rekli boste, da sem idealist. Ne. nisem idealist. Poln kufer imam družbe brez empatije in etike. Zato vam lahko sam povem: sem zgrožen, besen in žalosten.”
Te dni stavkajo zdravniki in v njihovo stavko bi bolniki verjeli bolj in več, če bi postavili na prvo mesto zahtevo po takojšnji ukinitvi in obenem po kaznovanju sleherne korupcije v zdravstvu. Še avtomobilska zavarovalnica ne priznava različnih cen rezervnih delov. Zakaj potem tolerira zdravstvena, ko gre, recimo, za različne cene umetnih kolkov? Zakaj tem molčijo zdravniki? Saj niso slepi in gluhi. Je pa res, da so za svoje odgovorno delo preslabo plačani, je pa tudi res, da je oholih in arogantnih zdravnikov, kot je dr. Kenda, ki se je prav pri zgodbi o Neži na TV obnašal skrajno neprimerno, v sistemu odločno preveč.
Medtem ko gospod premier z žegnano svečo, ki ne gori, išče najboljše rešitve, so stavkali tudi javni uslužbenci z najnižjimi dohodki. Vlado je lahko sram, da imamo v državi toliko redno zaposlenih, ki pa z redno plačo ne morejo preživeti. Ministrice iz takšne in drugačne atmosfere se izgovarjajo, da jim ne morejo dati več že zaradi fiskalnega sporazuma, stabilnosti javnih financ, zahtev Bruslja, ipd. ipd. A ko je bilo treba zmetati milijarde evrov v bančne luknje, pa ni bilo nobenih težav s financami ali kaj?!
Več lahko preberete na blogu Zarečeno.
