… veselimo se, ljudje
Ko so se z leti, sramežljivo in počasi, najprej v tako imenovanih ”desnih” medijih (ki jim itak ni nič verjeti, se je govorilo, saj ne počnejo drugega, kot širijo sovraštvo) v javnosti pojavile informacije o Udbi in Državni varnosti, ki sta ugrabljali, mučili in ubijali, so bili mnogi šokirani. Pod stresom pravzaprav.
”Kako si drznejo širiti laži?!” so se zgražali starejši, na njihovo stran, so, žal, pristopili tudi otroci samoupravljanja in povojnega pranja možganov.
Mladim, za katere bi mislili, da bi morali biti neobremenjeni s preteklostjo, pa se je do konca sfuzlalo. Iz predalov so izbrskali fotografije Tita, peterokrake zvezde in ostale simbole, ter iz diktatorja, ki je posredno ali neposredno pošiljal ljudi, ki niso enako razmišljali, v smrt, naredili pravi mit. Še celo nekatere učiteljice, ki niti v letu 2013 niso mogle doumeti, da Tita ni več med nami, so uprizarjale politične mitinge in pred učenci zganjale nespodoben cirkus.
Potem se je – kot po čudežu- zgodila Hrvaška. Dogodki, ki so sledili, so se odvrteli z bliskovito naglico. V zatohlosti pod Triglavom je boleče odjeknilo, da bo Hrvaška Nemčiji izročila nekdanjega visokega uradnika jugoslovanske in hrvaške obveščevalne službe, Josipa Perkovića.
Tisti, ki so se doslej upali le šepetati, so ponovno dobili krila. Publicista Leljak in Omerza sta že novembra 2013 predstavila dokumente, iz katerih naj bi izhajalo, da je slovenska Služba državne varnosti (SDV) leta 1972 v Salzburgu ugrabila in ubila hrvaškega študenta Stjepana Crnogorca, leta 1975 pa v Celovcu ubila še hrvaškega emigranta Nikico Martinovića.
Se je ob tem razkritju v slovenskem medijskem prostoru kaj zgodilo? Nič.
Osrednji tiskani mediji so molčali kot grob. Izkazalo se je, pa ne prvič, da so tudi novinarji razdeljeni podobno kot politika.
Pred dnevi se je zganila še Avstrija. Tamkajšnji mediji so več dni zapored poročali o tako imenovanih udbaških zločinih in posameznikih, pri nas še zmeraj cenjenih in vplivnih, ki so bili vpleteni vanje, kar je tudi slovensko javnost prisililo, da nekaj naredi.
Bo, ker smo takšni, kot smo, črno-bela resnica sploh kdaj izgubila domovinsko pravico?
Osrednji govorec v Dražgošah je letos dejal, da smo Slovenci potomci najbojevitejšega plemena slovanskega, ki se je najgloblje zarezal med Romane in Germane. Ob teh besedah se je marsikomu na obrazu zarisal grenak nasmeh. Kaj pa duša tega plemena? Je sploh lahko svobodna, mirna, vzravnana zaradi vsega, kar se je po vojni grdega počelo?
Grmelo se je tudi čez evropski neoliberalizem.
Ljubi Bog se usmili!
Je še kaj hujšega, bolj izkoriščevalskega, kot je pajdaški socializem, ki ga tovariško, vneto in predano negujemo že vrsto let?
Ni hujšega greha, kot si polniti žepe na račun davkoplačevalcev!
No, ja, morda je hujše le še to, da nam je izkoriščane uspelo prepričati, da je to, kar počnemo – moralno in po zakonu.
Žal, v tem prepričevanju in pranju možganov smo svetovni mojstri tudi zato, ker smo v preteklosti imeli briljantne učitelje.
Več lahko preberete na blogu Zarečeno.
