M. Mazzini, PlanetSiol: Parazitsko gospodarstvo

Dva slovenska poslovneža se srečata na sejmu. Ugotovita, da imata približno isto opremo in isto število delavcev. In v petih minutah ta dva vlečna konja gospodarstva skujeta načrt, po katerem bi – s soglasjem delavcev – odpustila vsak svoje delavce, ki bi šli na zavod, tam pobrali kako podporo, potem pa bi zaposlila delavce drug drugega in še onadva pokasirala kako državno spodbudo. Vmes pa bi delavci delali na črno.

Zanimivo, moral sem v tujino, da sem slišal pravi slovenski poslovni pogovor. Zakaj o njih ne berem v poslovnem tisku?

Parazitsko gospodarstvo

Poslovneži hodijo na sejme, da vidijo, kaj se dogaja po svetu in da bi dobili kako idejo za svoje poslovanje. Za tista slovenska poslovneža je bil sejem uspešen. Srečala sta se in se hitro združila v načrtu, kako nategniti državo.

In pri tem nista del javnega sektorja!

Kako je to mogoče?

Ko se je Garibaldi izkrcal na Siciliji, je pričakoval navdušenje in blagoslov ljudstva. Dobil pa je desetkrat dražje paradižnike. Ob lačni vojski, četudi osvoboditeljev, so cene takoj poskočile. Kar je seveda normalno, temu se pač reče poslovna priložnost. Vsak okupator ima za seboj resurse, ki so videti majhnemu, okupiranemu narodu neskončni, in v čast jim je odvzeti jih vsaj nekaj. Gre tako rekoč za državnotvorno dejanje. Tisti, ki vstanejo proti premočnemu okupatorju, izgubijo glavo; tisti, ki ga izžamejo, preživijo, in to celo dobro.

Bolj je narod majhen, več tujih vojsk je šlo čezenj, bolj je razvil parazitsko gospodarstvo. Srknemo tu, srknemo tam, pa preživimo. Ko tak narod postane samostojen, mu okupatorjeve resurse nadomesti davkoplačevalski denar, ki je prav tako videti neskončen. Konec koncev se Američani, ki niso bili nikoli v podložni vlogi v lastni deželi, prav hitro privadijo parazitskemu gospodarstvu, ko gre za kake posle z vojsko (torej državo), sploh, kadar je ta v tujih deželah.

Iskanje krivca

Parazitsko gospodarstvo vsekakor ni slovenska posebnost, neprijetno je le, da si ga nočemo priznati, mit o do kosti poštenem Slovencu je še vedno izjemno močan (kljub časopisnim naslovom tipa EU zaradi goljufij Sloveniji zamrznila 242 milijonov). Ker pa stvari očitno ne delujejo tako, kot si zamišljamo, potrebujemo žrtvenega kozla – in nenadoma je tu javni sektor, sploh pa kultura.

Hkrati pa je samo Pahorjeva vlada, kot piše na uradni spletni strani Država za razvoj Slovenije, od “1. januarja 2009 do 30. septembra 2011” vložila v razvoj in napredek slovenskega gospodarstva 1.627.834.860,61 €. Oprostite, kam pa so šli? In kam te spodbude še kar naprej odhajajo? Glede na padanje BDP in škripanje gospodarstva in celotne države očitno kake koristi ni bilo in je še vedno ni. Mar so poniknili v parazitskem gospodarstvu? In kje so članki o tem, za kaj je bil ta denar konkretno porabljen? Ker je slovensko gospodarstvo tako angelsko, očitno nadzor javnosti nad dotacijami ni potreben, menijo novinarji.

In potem smo celo lahko brali poziv, naj vlada ustanovi sklad za startup podjetja. A dajte no, vsi stari mački bodo takoj ustanovili nova podjetja in poparazitirali vsebino sklada; v najboljšem primeru pa bi naščuvali svoje sinove in hčere, naj krenejo v biznis.

Skratka, v tem primeru je delitev na družboslovce ali naravoslovce utvara; obojim je mentaliteta skupna, naša.

Več: PlanetSiol