M. Mazzini, Planet Siol: Slovenci na dopustu

Po spletu krožijo seznami slovenskih posebnosti, ki jih sestavljajo sosednji narodi ali priseljenci.

Pozornost jim vzbudijo zadeve, ki se nam zdijo samoumevne, ker smo se vanje rodili in jih zato ne opazimo več. Na seznamih pa še nisem zasledil nečesa, kar se mi zdi krona bizarne patetike.

Začnimo pred skoraj pol stoletja, v počitniškem domu Železarne Jesenice v Crikvenici na Hrvaškem. Moje prvo morje, pred stavbo pa železna ograja, rahlo kriva in precej rjasta. Mimo nje je po večkrat na dan hodil cvet slovenskega železarstva in ob pogledu na propadajočo kovino zmajeval z glavami in govoril drug drugemu: “O, kako bi mi to zrihtali, če bi bila tole Slovenija!” S kakšnim ponosom me je navdala njihova strokovnost, otroka naivnega! Nisem se vprašal, zakaj mojstri doma ne naredijo ograje, jo naložijo na streho avtobusa in postavijo, saj je bil dom tako rekoč del slovenskega ozemlja, če je že pripadal Železarni. Po vrnitvi v rodno mesto sem presenečen opazil, koliko zarjavelih ograj imamo, cela železarna je bila obkrožena s takim primerkom – pa saj to je Slovenija, zakaj torej niso vse ograje nove? Zakaj jih mojstri ne zrihtajo?

Pogovori tujcev

Vsa naslednja desetletja sem ostal pozoren na trenutek, ko se v tujini srečajo pripadniki istega naroda. Teme za pogovor so precej omejene, vsi po vrsti začnejo z vremenom in razmerami na potovanju, potem pa se zatečejo v šport in, če je sila, v politične razmere. Ampak raje ne, ker gre za dopust. Slovenska posebnost je v tem, da po vremenu in pred športom dodamo še posebno temo, ki je samo naša, odvisna pa je od države, v kateri smo se srečali. Svet namreč delimo na boljše in slabše od nas. Če se srečamo v Avstriji, recimo, bomo takoj prešli na pogovor o tem, koliko bolj zelena je trava, kako točno je pripeljal avtobus, mestni promet deluje neverjetno, sploh ne potrebuješ avta, ne pa tako kot pri nas itd. Skratka, pademo v vlogo hlapcev, ki občudujejo gospodarje.

Če pa se srečamo na Hrvaškem, recimo, torej med tistimi, ki jih imamo za manj vredne, potem že med pogovorom o vremenu naš pogled blodi po pokrajini in prej ali slej najde kako odvrženo smet, zarjavelo ograjo, neprijaznega natakarja, da lahko odkimamo in zavzdihnemo: “O, kako bi mi to zrihtali, če bi bila tole Slovenija!” Variante so še: “če bi bilo naše”, “če bi bilo slovensko” in podobno. Pogovor se sproži po vseh državah nekdanje Jugoslavije, pa tudi po arabskih državah sem ga že slišal, da o Grčiji ne govorim – na neki konferenci so nas gostitelji zalagali s predobro hrano, cvet slovenskega novinarstva pa je samo vzdihoval, kako bi mi porihtali vsako malenkost v hotelu s petimi zvezdicami, dokler ni nazadnje, pri slavnostni večerji, znan slovenski novinar odrinil krožnik in glasno izrazil ogorčenje: “Spet neki polnjeni melancani! Mar ti res ne znajo narediti dunajskega zrezka s pomfrijem? O, kako bi mi to porihtali, če bi bilo naše!” Skratka, če bi bili svetovna velesila, ne bi izvažali demokracije, marveč dunajske s pomfrijem. Razširjali bi torej simbolno hrano naših starih gospodarjev, kako uslužno!

Več: Planet Siol