Ko je France Bučar v vlogi predsednika prve demokratično izvoljene slovenske skupščine – glede na sklerotičnost slovenskega zgodovinskega spomina – zdaj že kar davnega leta 1990 razglasil »konec državljanske vojne«, je imel vsaj v metaforičnem smislu globoko prav. Takratni trenutek sta namreč zaznamovala dva bistvena elementa. Po eni strani je Slovenija prvič dobila demokratično oblast, resnično izvoljeno od slovenskih državljanov, ne pa nasilno vsiljeno z ene politične strani. Po drugi strani pa se je zgodovinska razcepljenost takrat končala ne le na formalni, temveč pravzaprav tudi na vsebinski ravni, saj je družba končno imela skupno vizijo – umestitev Slovenije v demokratičen, zahodnoevropski prostor z vsem, kar k temu sodi. »Evropa zdaj« ni bilo predvolilno geslo pomladne koalicije Demos, temveč slovenskih komunistov, ki so se izrekli za »prenovitelje«. Demos takega gesla niti ni potreboval, medtem ko so komunisti čutili potrebo, da volivcem dokažejo, da so zdaj evropski, ne pa balkanski, sovjetski ali morda neuvrščeni.
Seveda so razlike obstajale tudi takrat. Znaten del stare politične elite je menil, da sta jugoslovanska in evropska prihodnost združljivi, ali pa je celo videl v evropski usmeritvi le priročno floskulo za začasno taktično rabo, intimno pa verjel v stare ideale socializma in jugoslovanstva. A to takrat niti ni bilo bistveno, saj je bil prevladujoči diskurz jasen – vizija demokratične samostojne Slovenije v evropskih okvirih je bila nesporna, kar je nato potrdil najprej plebiscit, nato pa skozi devetdeseta leta zavezanost vseh ključnih slovenskih političnih strank vključevanju v Evropsko unijo in zvezo NATO. In sledili so trenutki, ki so dajali vse razloge za zmagoslavje – od vstopa v EU leta 2004 do slovenskega predsedovanja EU leta 2008. Slovenija je vsaj v temelju bila na pravi poti kljub posamičnim stranpotem in v bistvu tudi ne glede na to, kdo je bil v nekem trenutku na oblasti.
Danes so stvari videti drugačne in prav lahko bi se zazdelo, da smo spet nekje v sredini osemdesetih let prejšnjega stoletja. Res je, da imamo demokratično izvoljen parlament, vendar kljub demokratičnim volitvam obstaja stalen dvom o legitimnosti oblasti, ki občasno utemeljuje tako imenovane ljudske vstaje. Javnomnenjske analize kažejo, da se večini slovenskih državljanov parlamentarna demokracija niti ne zdi več primerna oblika vladanja in bi raje imeli kaj drugega … Od načel demokratične družbene ureditve nas oddaljuje tudi sodni sistem, za katerega ni mogoče jamčiti, da sodi le po formalnopravnih kriterijih na podlagi ugotovljenih dejstev, ne pa tudi po političnih kriterijih. Zato tudi ni mogoče jamčiti, da ni občasno ali celo sistematično zlorabljen za obračunavanje s političnimi nasprotniki.
Pravni nasledniki zveze komunistov si danes za politično geslo gotovo ne bi izbrali česa podobnega, kot je Evropa zdaj. Evropo danes povezujejo s kapitalom in neoliberalizmom ter sami kot alternativo (znova) zagovarjajo socializem. Predsednica vlade v javnosti ne prepeva Ode radosti, ampak Rdečo zastavo (Bandiera rossa). Komunistične rdeče zvezde na javnih dogodkih prav očitno izpodrivajo evropske. Seveda gre le za simbole, od katerih ljudje ne živimo ali umremo in so zato – verjamem – za povprečnega slovenskega volivca precej nepomembni. So pa zato toliko bolj zanimivi, ker kažejo prevladujoče stanje duha, ki se očitno izrazito odmika od tega, kar je Slovenija bila v devetdesetih letih. Moderna Evropa za tiste, ki danes vladajo Sloveniji, v nobenem smislu ni več ideal.
Več: Demokracija
