Politični liberalizem je od svojega rojstva do danes doživel številne transformacije. Zaostritve razlik med liberalnimi identitetami v zadnjem času postajajo vse bolj očitne tudi pri nas.
Leta 1953 je ameriški politik Joseph S. Clark ml. – član demokratske stranke, takrat župan Filadelfije in pozneje senator – za revijo The Atlantic podal tedanje razumevanje bistva liberalizma v svojih strankarskih vrstah: »Liberalec verjame, da je vlada ustrezno orodje za razvoj družbe, ki poskuša v svojo prakso prenašati krščanska načela,« zato je treba vlado »v polni moči uporabljati za napredek v socialni, politični in ekonomski pravičnosti, na občinskih, državnih, nacionalnih in mednarodnih ravneh.«
Kombinacija sklicevanja na »krščanska načela« in poudarka na »močni vladi« najbrž nista prvo, na kar bi pomislili v kontekstu slovenske recepcije liberalizma. Pa vendar tu ne gre za lokalne posebnosti Slovenije ali ZDA: v tem, da smo Slovenci in Američani glede pojmovanja liberalizma izrazito specifični, nikakor nismo osamljeni. Gre namreč za enega tistih pojmov, ki so v svojem pohodu skozi zgodovino na številnih teoretskih in praktičnih oseh večkrat izvedli popoln preobrat.
Liberalen kot Škot
Pridevnik »liberalno« se je (po analizi Daniela D. Kleina) v političnem kontekstu prvič začel uporabljati okrog leta 1769 na Škotskem, v času t. i. škotskega razsvetljenstva. Politična raba tega pojma je bila povezana z njegovo predpolitično rabo, ki se je v veliki meri prenesla iz latinskega pridevnika liberalis, znanega npr. iz besedne zveze artes liberales, ki v angleščini še naprej živi kot liberal arts; pridevnik »liberalno« tu označuje tisto, kar je »vredno svobodnega človeka«. V luči velikih družbenih sprememb 18. stoletja gre za obrat te fraze: ne gre več zgolj za to, kaj je vredno svobodnega človeka, temveč predvsem za vprašanje, kakšne svobode je vreden vsak človek. Pravzaprav bi lahko tako opredelili celoten liberalen projekt: kako lahko resnično dosežemo – in v nekaterih različicah liberalizma tudi poenotimo – družbeno svobodo vsakega posameznika?
Obenem je nastal tudi korpus del t. i. klasičnega liberalizma: John Locke, John Stuart Mill, Adam Smith in številni drugi pomembni misleci so v tem času razvili svoje vplivne filozofske pozicije. Liberalizem je kot eden ključnih političnih miselnih tokov razsvetljenstva seveda bistveno povezan z drugimi procesi, ki zaznamujejo to obdobje, tako da težko povsem izolirano govorimo o »zaslugah liberalizma«, vendar je jasno, da so nekateri najpomembnejši poudarki klasičnih liberalnih mislecev postali temeljne politične kategorije modernega sveta: svoboda govora, verska svoboda, odprava suženjstva, enakopravnost žensk, zaščita manjšin, zavzemanje za sistemsko odpravljanje možnosti vznika tiranije oblastnikov na eni strani in »tiranije večine« na drugi strani itn.
Pojem se je v desetletjih po tem, ko je prvič vzniknil na Škotskem, razširil po celotnem zahodnem svetu; ob tej razširitvi je dobil splošnejši prizvok označevalca modernih, naprednih političnih ideologij, torej ideologij, ki – v skladu z razsvetljenskimi ideali – prekinjajo s starim redom in začenjajo nekaj bistveno novega. V tem pogledu je pomembna dediščina liberalizma tudi njegovo specifično razumevanje politične novosti, se pravi samorazumevanje liberalizma kot nečesa bistveno novega. Vse velike politične zamisli, ki so sledile razsvetljenski dobi, so nadaljevale liberalni diskurz napredka ali pa proti njemu reagirale – nikakor pa ga niso mogle prezreti. Od tod tudi ena izmed klasičnih razmejitev političnih tendenc, »liberalno proti konservativnemu«, ki je v široki – četudi pogosto izrazito površni – rabi tudi pri nas.
V 19. stoletju se z nastopom realnih političnih opcij, ki so prevzemale ta poimenovanja, pojavijo tudi številne nove dileme. Liberalne stranke so v raznolikih kulturnih umestitvah razumljivo delovale zelo raznoliko, obenem pa so se pogosto znašle v situaciji, ko so bile prisiljene reagirati na precej konservativen način: morale so spodbujati ohranjanje statusa quo, da bi zavarovale že dosežene rezultate svojih »liberalnih« projektov.
Liberalen kot trg
Iz današnje perspektive je odnos do ekonomije in z njo povezanih socialnih vprašanj morda najbolj očitna ločnica, na kateri se lomijo kopja različnih liberalnih identitet. V grobem lahko govorimo o dveh liberalnih polih, ki se ločujeta po svojih odgovorih na vprašanje o pravem razmerju med državo in trgom. Ključen pojav v tej zgodbi je t. i. socialni liberalizem. Ta izraz označuje tiste tokove liberalne misli, ki na večini družbenih področij ohranjajo klasični liberalni diskurz, obenem pa v večji ali manjši meri polemizirajo z ekonomskimi zamislimi klasičnih liberalcev, ki so ključ za doseganje družbene svobode in krepitve svoboščin videli v osvobajanju tržnih procesov izpod nadzora države, svobodno trgovanje pa kot eno izmed človekovih temeljnih svoboščin. Socialni liberalizem se razvije na podlagi zgodovinske izkušnje, da pretirana ekonomska liberalizacija vodi v ekonomsko razslojevanje in družbeno neenakost. Četudi socialni liberalizem trga praviloma ne demonizira – kot to počnejo nekatere njegove radikalnejše izpeljave –, v pretirani »osvoboditvi« trga vseeno vidi resno grožnjo temeljnim državljanskim svoboščinam in zato zagovarja ekonomski pristop, ki ohranja večjo vlogo države, kot bi jo lahko izpeljali iz klasičnega liberalizma.
Več lahko preberete v Pogledih.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
