M. Knep: Biblično izhodišče za srečen zakon

Svetopisemska pripoved o stvarjenju prvega človeka, o padcu Adama in Eva, je marsikdaj deležna posmeha. Cerkev, ki iz te pripovedi izpeljuje temeljne resnice o Bogu, svetu in človeku je označena za ostarelo gospo; njeno učenje pa naj bi znanost odrinila med starodavne mite. Ta plehka ocena o vrednosti svetopisemskih besedil je postala eden od priveskov sodobne popularne kulture, ki nima ne preteklosti ne prihodnosti, temveč se giblje v vrtincu svetlobnih, zvočnih in digitalnih dražljajev.

Resni misleci vseh provenienc imajo do prvih poglavij Svetega pisma vendarle velik rešpekt. Zavedajo se, da človeka ne more definirati ne empirična znanost ne filozofija ne sociologija. Defferentia specifica človeka je za vse te človekove dejavnosti nedoločljiva, še posebej ko gre razliko med človekom in živaljo.

Preden se posvetimo prvemu stavku iz današnjega prvega berila –, »Ni dobro človeku samemu biti« –, se kratko pomudimo pri nekaterih opredelitvah človeka. Prva od njih je – homo sapiens. Človek je umno bitje, sposobno abstraktnega mišljenja, katerega vrhunec je zmožnost negacije; nadalje sposobnost avtorefleksije, samoopazovanja ipd. Reducirane opredelitve so še, homo faber, bitje, ki dela, homo ludens, bitje, ki se igra, homo oeconomicus, bitje, ki zna upravljati, trgovati, proizvajati itd.

Aristotel (384–322 pr. Kr.) je šel veliko globlje od teh delnih opredelitev. V človeku je videl bitje, ki ima ne le logos, razum, ampak tudi sposobnost odgovarjati, zato lahko z drugimi živi v skupnosti – v polisu, v organizirani upravni enoti. Človekova presežnost je izražena tudi v razmišljanju, da je človek nekakšno vmesno bitje, ki postavlja mostove. Ni torej vase zaprta monada, temveč se povezuje onstran svoje individualne biti. To razsežnost je slutil tudi Friedrich Nietzsche (1844–1900), ki je v svojem delu Onstran dobrega in zlega govoril o človeku kot neustaljeni živali, ki s svojim iskanjem postavlja svet v nemir. Vse doslej povedano pa zaokrožuje in dvigne na novo raven italijanski filozof Giorgio Agamben (1942), ki pravi: »V naši kulturi je bil človek vedno mišljen kot artikulacija in združitev telesa in duše, živega bitja in logosa, naravnega oz. živalskega in nadnaravnega elementa, družbenega in božjega.«[1]

Vprašanje razlike med človekom in živaljo se danes zastavlja bolj celovito kot v času Charlesa Darwina (1809–1882), ki je preučeval predvsem biološke posebnosti. Poglobljene študije so pokazale, da imajo tudi živali človeku podobna čustva, so sposobne misliti in si ustvariti abstraktne predstave.

Ameriški primatolog in primerjalni psiholog Michael Tomasello (1950) zagovarja hipotezo, da je človek vendarle drugačen od živali, ker ima veliko bolj razvito sposobnost vživljanja v drugega. Človeški otrok lahko že kmalu dojema misli ljudi, ko ga obkrožajo.

»Zmožen je ustvariti notranje miselne modele drugih, s katerimi se nato vživljanja vanje in tako razume njihove želje in namene. Ker imamo ljudje naravno sposobnost, da v sebi intuitivno čutimo in dojemamo svet tudi skozi oči oseb, s katerimi smo v stiku, nam to omogoča učinkovito sodelovanje v večjih skupinah, česar naši naravni sorodniki niso zmožni. Ključno je, da ljudje spontano, brez posebnega napora, prenašamo znanje in veščine drug na drugega. … Znanje se hitro prenese na druge in se skozi generacije akumulira.«[2]

Bistvene razlike med človekom in živaljo so torej sodelovanje, sposobnost vživljanja v druge in prenašanje znanja. Tako torej Michael Tomaselo.

Če vse to, kar odkrivajo naravoslovci, antropologi, filozofi in psihologi strnemo, dobimo prav to, kar že vsaj tri tisoč let oznanja Sveto pismo: »Gospod Bog je iz zemeljskega prahu izoblikoval človeka, v njegove nosnice je dahnil življenjski dih in tako je človek postal živa duša« (1 Mz 2,7). Temu pa je seveda treba dodati še en za Sveto pismo bistveni postulat: »Ni dobro za človeka, da je sam« (1 Mz 2,18).

Naša življenjska drama se začne s spočetjem, ko smo vrženi v vrtinec duhovnih, psihičnih in fizični sil, v katerem se odvija nikoli dokončan napor, kako harmonizirati prej omenjena ontološka in antropološka dejstva. Ta pravijo, da smo na eni strani iz prahu zemlje, v katerega se po nekaj desetletjih spet vračamo, da imamo živalski miselni in biološki lik, a je obenem naše srce nemirno, kot pravita sv. Avguštin (354–430) in Nietzsche, saj je v nas tudi nadnaravni element, skrivnostna Božja iskra.

Naša težava, kako naj razumemo samega sebe in kaj naj počnemo s seboj, ni nikoli ločena od vprašanja, kdo so za nas drugi, in še posebej tista oseba, ki nam je po svetopisemskih besedah dana kot pomočnik oziroma pomočnica za vse življenje, o čemer govori današnje prvo berilo. Eden od možnih odgovorov, kaj smo drug drugemu v partnerskem odnosu, je teza psihologa dr. Andreja Perka, da morata partnerja oziroma zakonca, ko iščeta pot do ljubeznivega in ustvarjalnega sožitja, upoštevati, da se moški poroči zaradi spolnosti, ženska pa zaradi odnosa.[3] Tako izrečena teza dr. Perka je verjetno namerno črno bela, da je bolj jasno poudarjena prvinska intencionalnost, nagnjenost oziroma usmerjenost moškega in ženske. Pri vsakem konkretnem moškem in ženski pa gre za različne ravni prepletenosti enega in drugega vidika.

Psihoterapevtsko izhodišče dr. Perka je utemeljeno, legitimno in v terapevtski praksi uspešno. Ni pa edino možno; uspešne so tudi druge terapevtske prakse, ki temeljijo na drugačnih postulatih.

Z vidika Svetega pisma so vse strokovno utemeljene terapevtske prakse legitimne. Neprecenljiva vrednost Svetega pisma pa je v tem, da daje terapevtskim praksam, seveda tistim, ki so za to odprte, novo razsežnost, novo kakovost in zato tudi novo učinkovitost. Tu pa so težave, ker hodita psihologija in duhovnost druga mimo druge. Integralna terapija, ki bi znala konkretno in metodološko dorečeno prepletati psihološko stroko in milost, je bolj ali manj tabu tema. Sam si pri pripravi na zakon, za katero sem odgovoren v naši nadškofiji, prizadevam, da bi pritegnil sodelavce, ki bi v svoje podajanje integrirali psihologijo, medicino, etiko, milost in osebno izkušnjo, kako vse to povezujejo v svojem zakonskem življenju.

S tem integralnim uvajanjem mladih v zakonsko življenje se dejansko ne ukvarja nihče na Slovenskem, niti Cerkev. Težko je odgovornim in stroki povedati, da se elementi stroke in duhovnosti, ki se podajajo na naših pripravah na zakon, posredujejo enega ob drugem in ne integralno. Življenje pa je vedno integralno, celovito, kot hkratni preplet psihičnega, fizičnega in milostnega. Specializacija za vse te vidike je vrhunska, vendar nam nudi le elemente, ki pa jih zaenkrat ne znamo sestaviti v funkcionalno celoto.

Integralne terapije in integralnega uvajanja v zakonsko življenje ne more zagotoviti psihološka stroka, ker je zamejena s človekovim psihičnim okvirom. Prek tega okvira ne more. Integralno umevanje partnerskega odnosa in terapevtske pomoči ne moremo najti drugje, kot pri tistem, ki je stvarnik psihe in vsega, kar psiho presega, ki združuje v sebi nebo in zemljo, namreč pri Kristusu, ki je ločilno steno, razločenost psihe in milost, v sebi podrl, ker je v sebi, v svojem Božjem sinovstvu, združil umrljivo telo in večni Logos, ki je prej ločene elemente, psihične in nebeške, integriral v življenjsko celoto.

Postulat, na katerem gradim svojo spovedno prakso in pripravo na zakon, ni identičen s Perkovim. On si drugega postulata tudi ne sme privoščiti, sicer bi ga terapevtska stroka izvrgla. Moje izhodišče pa je stavek, ki smo ga slišali v prvem berilu: »Zaradi tega bo mož zapustil očeta in mater in se pridružil svoji ženi in bosta eno telo« (1 Mz 2,24). Razlog, zakaj se poroči moški, torej ni gola spolnost, in razlog, zakaj se poroči ženska, ni gola psihološka potreba po globokem čustvenem odnosu, temveč oboje pri obeh, vendar v kakovostno popolnoma novi resničnosti, ki je: biti ena duša in eno telo v dveh osebah, ki ju preseva milost.

Vsak, ki je poročen, si mora v vseh prelomnih obdobjih in situacijah znova in znova postaviti isto temeljno vprašanje: zakaj sem poročen? In ugotoviti: nisem poročen ne zaradi spolnosti ne zaradi čustev ne zaradi otrok ne zato, ker ni dobro za človeka, da je sam, kot pravi danes prva Mojzesova knjiga. Temeljni razlog, da sta dva skupaj, je, da vsak od njiju sprejme od Boga dano milost, da ima na tem ubogem svetu eno bitje, s katerim je eno telo in ena duša. In kar je sedaj usodno važno: pot do edinosti duše in telesa ni v domeni te ali one stroke, temveč Kristusov dar, ker se je na bitni ravni samo v njem podrla ločilna stena med možem in ženo.

S tem nisem povedal drugega, kot vpeljal biblično izhodišče za srečen zakon. Na tem izhodišču bi bilo treba v prihodnosti izgrajevati različne modele dobrih praks. A to je že druga zgodba in druga naloga.

[1] Navaja Mateja Kurir, Agambenov trikotnik med človekom in živaljo, Teorema, 27. 3. 2012

[2] Sašo Dolenc, Razlike, ki nas delajo ljudi, Delo – ZP, 4. 10. 2018, str. 15

[3] Dr. Andrej Perko, Onaplus, navaja Delo, revija Ona, 2. 10. 2018, str. 15