M. Kmetec, Družina: Tragedija kristjanov na Bližnjem vzhodu

Kristjani so navzoči v Iraku in Siriji že od prvega stoletja krščanstva. Skozi vsa stoletja so potem ohranjali svojo vero, kulturo in veliko dediščino, ohranjeno v duhovnih spisih in liturgiji. Kristjani spadajo k različnim cerkvam, kakor so se pač ohranile skozi težko zgodovino. Kristjani v Siriji in Iraku so pravoslavni: Sirska pravoslavna cerkev, Grška pravoslavna cerkev in Armensko pravoslavna cerkev; katoliški kristjani na Bližnjem vzhodu pa so sirokatoličani, grkokatoličani, kaldejci, armenci in maroniti v Libanonu. V Egiptu pa razen grških pravoslavcev in grko-katoličanov živijo pravoslavni in katoliški Kopti.

Za kristjane na Bližnjem vzhodu je značilno, da so bili vezani na duhovna središča v samostanih, ki so bili žarišča duhovnosti in liturgičnega življenja. Kljub prihodu islama v 7. stoletju so zaradi velikih žrtev in prizadevanja obstali vse do današnjega časa. Skozi stoletja so redno doživljali različne vale preganjanj, vendar so danes še vedno navzoči v Iraku, Siriji, Libanonu in Jordaniji. Temu bi lahko rekli nerazumljiv čudež vztrajnosti in zvestobe, ki ima svoj izvir v ljubezni do Kristusa. Sodelovali so tudi v družbenem in političnem življenju islamskih kalifatov. Muslimani so grško filozofijo sprejeli od kristjanov, ki so imeli visoko razvito prevajalsko dejavnost.

Zgovorne številke

Nekaj podatkov. Današnji položaj kristjanov na Bližnjem vzhodu je tragičen. Če gledamo širše, po vsem svetu, je po podatkih OVSE (Organizacija za varnost in sodelovanje v Evropi) vsako leto na svetu pobitih 150.000 kristjanov. To je podatek, ki je zastrašujoč.

Od cvetoče skupnosti iraških kristjanov, ki je štela 1,5 milijona ljudi, jih je ostalo 450.000; 70 % iraških kristjanov je moralo zapustiti svojo domovino. Leta 1920 so kristjani v Siriji predstavljali 30 % prebivalstva, še leta 2011 jih je bilo 2 milijona, danes jih je v Siriji le še okrog 400.000.

To, kar se dogaja po obeh iraških vojnah v Iraku in v Siriji po letu 2011, je strahotno rušenje vsakršne človeške civilizacije in sistema, ki bi omogočal človeka vredno življenje, zato je logično, da je prišlo do eksplozije begunskega vprašanja. V osnovi gre za velik spopad med šiiti in suniti, vendar je ta spopad poleg mnogih terorističnih skupin proizvedel pošastno gibanje ISIS, ki temelji na apokaliptični ideologiji poslednjih časov, v katerih imajo protagonisti Islamske države v rokah vlogo razsodnika sveta. Džihadiste podpirajo različne muslimanske države, tako finančno kakor z orožjem. Njihovo delovanje sega do najbolj zapletenih kanalov mednarodne kriminalne ekonomije, kamor se steka umazani denar, tudi tisti, ki ga kalifat Islamske države prejema za prodano nafto.

V Siriji je življenje mogoče le še v velikih mestih (Damask in Alep, Latakija, Deir az Zour), vendar je tudi v Alepu in Damasku že skoraj nemogoče živeti: ni vode, ni dovolj hrane, ni osnovnih potrebščin. Zato se je val beguncev v sosednjih deželah nenehno večal, od tod pa so ljudje šli preko morja do Grčije in naprej. Potrebno je omeniti, da vse prevoze preko morja organizira tuja mafija, največ denarja za prevoze pa gre prav gotovo v roke ISIS. Podatki pravijo, da je v letu 2015 zaslužek za prevoz ljudi čez morje znašal od 3 do 6 miljard dolarjev. O tem, kako na to transportno dejavnost gleda turška vlada, ne morem ničesar reči. Sedaj je za Turčijo potrebna viza, brez vize pa je še vedno mogoče priti po kopnem na območjih, kjer Turčija meji s Sirijo, prevozi v Grčijo pa se nikakor ne manjšajo in se ne bodo ustavili, dokler ne bo dokončne politične rešitve na širši ravni.

Zapostavljanje in preganjanje kristjanov

Kristjani v Iraku in Siriji so popolnoma izginili s podeželja. Ne le da ni pogojev za življenje, vasi, cerkve in samostani so porušeni, kristjanom pa ni preostalo drugega, kot da bežijo, da si rešijo golo življenje. V zahodnih predelih Sirije naj bi bilo še nekaj tisoč kristjanov v obkoljenih območjih, vendar ne morejo niti zbežati, ker bi jih na poti proti turški meji pobili.

Razmere so za vse civilno prebivalstvo nevzdržne, vendar so kristjani v primerjavi z muslimani še v veliko večji nevarnosti in nimajo nikogar, ki bi jih varoval. Tudi v Turčiji so kristjani zadnji med zadnjimi. Tisti, ki pod pokroviteljstvom Združenih narodov čakajo na vizo, ne morejo najti dela samo zato, ker so kristjani. V begunskih taboriščih pa zaradi težkih razmer ne morejo živeti. Poznam primere, ko so bili zaničevani in poniževani zaradi svoje verske pripadnosti. Iz Istanbula so jih razselili po vsej Turčiji, v manjše kraje, kjer je delo še teže najti.

Imel sem na skrbi dve družini, katerima bi bil rad pomagal priti v Slovenijo po legalni poti; poskušal sem na različne načine, vendar brez uspeha. Po šestih mesecih čakanja so obupali in se odločili, da gredo preko morja. Eni družini je uspelo priti čez, druga družina pa je poslala le mlajšega sina, ki ima komaj šestnajst let. Mati vdova se je z dvema otrokoma vrnila nazaj v Alep, kjer kristjani živijo oblegani, v strahu za svoje življenje. V tem primeru je najbolj žalostno to, da tisti, ki gredo po nezakoniti poti, laže pridejo do cilja.

Islam in nasilje

Naj v tem pismu dodam svoje razmišljanje o ideoloških vzrokih preganjanja kristjanov. Če boste vprašali muslimana, kaj je bistvo njegove religije, vam bo s prepričanjem odgovoril: mir; islam je religija miru. Potem pa se postavlja vprašanje, kako je mogoče, da so muslimani pobili na tisoče svojih bratov v Bagdadu, ki so umrli samo od eksplozij in bomb, nastavljenih civilnemu prebivalstvu. Da ne govorimo o nenehnem umiranju nedolžnih v najrazličnejših terorističnih napadih po vsem svetu.

Ko se soočamo z nasiljem v imenu islama, si težko predstavljamo, kateri islam naj bi bil religija miru. Islam, ki si predstavlja, da mora vladati svetu, islam, ki se pojmuje kot edini pravni sistem katerekoli družbe, kot edina politična ideologija, ni in ne more biti religija miru. Ne smemo in ne moremo dajati vseh ljudi v isti koš, tudi muslimani so najprej ljudje, tako kot vsi drugi: dobri in slabi. Vendar se postavlja vprašanje: Kako to, da teroristi najdejo utemeljitev za svoje ravnanje v svetih besedilih islama?

Kdor ubija v imenu Boga, je izničil Boga kot lastno idejo. To pa je v bistvu že najvišje malikovanje, čaščenje malika, ki si ga je človek postavil na mesto Boga. To je ateizem, zato se ta ateizem v najbolj perverzni obliki tako dobro ujema z določenimi ideologijami Zahoda. Zato je krščanstvo na Bližnjem vzhodu tako lahek plen apokaliptičnega jezdeca. Tako patriarh sirskih katoličanov Mar. Ignace III. Youssif Yunan upravičeno trdi, da Zahod ni hotel preprečiti konflikta v Siriji, ko je to bilo še mogoče. S tem da je vzdrževal spopad v nedogled, je izdal kristjane na Bližnjem vzhodu.

Več lahko preberete na druzina.si.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.