M. Iršič, blog: Svet modrecev

V redu, razumem, Židan je hotel v preporod strankinega protekcionističnega bleferstva vključiti bivše voditelje in vplivneže, ki so tako ali drugače krojili usodo socialnih demokratov v času neodvisnosti in še prej v totalitarizmu. Ideja bi bila dobra, če bi bili »modreci« takšni, da bi jih kdo iz volilnega telesa (še) jemal resno. A na njegovo žalost tranzicijsko demokratizirani ZKS-ovci izgubljajo nekdanji sijaj pri vseh, razen morda pri tistih volivcih, ki ne zamudijo nobene partizanske proslave in imajo na levi ritnici tetovirano podobo Janeza Stanovnika s stisnjeno pestjo na nastopu v Dražgošah leta 2012.

Druščina je vse prej kot pisana; najbrž bi jim lahko kakšen specialist za upravljanje s človeškimi viri napisal kar skupni Europass življenjepis s spremenjenimi letnicami.

Janez Kocijančič, večni predsednik Olimpijskega komiteja Slovenije, oportunist z izjemnim talentom za vztrajno zadrževanje pred javnim koritom, ki očitno ni po naključju preživel politične čistke tistih vsaj navideznih liberalcev iz sedemdesetih – Stane Kavčič je ni. Borut Pahor, ki je v Sloveniji vladal tako suvereno kot kraljica Elizabeta v Združenem Kraljestvu, je dobromisleči naivnež, ki je bil s svojim darom za retorično privlačno blefiranje, idealen za vlogo ljudskega pepčka na levici, ki je pozornost volivcev – uspešno – odvrnil od pomanjkanja kredibilnega programa, podobno, kot je to uspelo njegovemu nasledniku Jankoviću in kot bo najbrž letos Cerarju. Ciril Ribičič, sin nikoli obsojenega vojnega zločinca, nekdanji ustavni sodnik in zadnji partijski don. Odločno je podprl »spontane proteste« leta 2012 in tako kot ustavni pravnik legitimiral coup d’etat. Škoda, da ga ni v času osamosvajanja, takrat je bil precej bolj spravljiv in odprt do prizadevanj za ohranitev južnoslovanskih povezav. Podobno kot Miran Potrč, ki v maniri stranke, kateri pripada, nikoli ni bil za osamosvojitev Slovenije (na vprašanje novinarke TV Beograd v času osamosvajanja o tem, kakšna je razlika med njim – kandidatom komunistov – in Jožetom Pučnikom, je odkrito povedal, da za razliko od Demosa oni niti ne razmišljajo o odcepitvi), a je kljub temu nato državi, katere si sploh ni želel, do upokojitve delil nasvete kot poslanec. No, gospod je vendarle vreden spoštovanja, vsaj po izjavah Milana Kučana iz predvolilnega obdobja leta 2009 je Potrč pravi slovenski Nouriel Roubini. »Tisti, ki boste glas oddali za Mirana Potrča, boste glas vložili v dobro naložbo, ki bo dvignila borze in delnice na borzi« je dejal takrat in ostal živ. In dokler bo Kučan živ, ga bodo očitno iz naftalina potegovali vsi politiki na levi, katerim spričo neuspehov med vladanjem teče voda v grlo in si želijo pomirjujočega žegna ljubljenega vodje, katerega hudodelska tolpa socialistične buržoazije, specializirana za gospodarski kriminal, je vsaj soodogovorna, če ne izključno odgovorna za potop Slovenije.

Najbrž ni naključje, da so trije od »modrecev« leta 1991, ko smo se aktivno pripravljali na skoraj zagotovljen oborožen konflikt z agresorsko armado, podpisali Deklaracijo za mir, sramotno vnaprejšnje mahanje z belo zastavo, katero je Pučnik upravičeno označil za veleizdajo.

Si res želimo takšnih »modrecev«, ki bi svetovali parlamentarni stranki s koalicijskimi ambicijami?

Več lahko preberete na blogu Life, the universe and stupidity.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete lahko njegov obstoj podprete z donacijo.