M. Avbelj, Večer: Pravni razpad procesa Patria

Včasih se zgodi, da je poraz pravzaprav zmaga. Porazna obrazložitev sklepa Ustavnega sodišča, s katerim jo to z večino šestih glasov proti trem zavrglo ustavno pritožbo Janeza Janše v zadevi Patria, se je prelevila v zmago prava nad vse bolj očitnim poskusom njegove instrumentalizacije za namene odstranitve političnega nasprotnika. Ko je manjšina treh ustavnih sodnikov jasno zapisala ne samo, da so se zgodile očitne kršitve človekovih pravic, ampak da so te kršitve celo flagrantne, tak: flagrantno nepošten pa je bil tudi postopek sam, je postalo jasno, da je proces pravno razpadel. Piko na i je dodal še bivši ustavni sodnik mag. Krivic, ki je kot odkrit Janšev političen nasprotnik pritrdil ločenim mnenjem in zatrdil, da mora zadeva le še priti pred Vrhovno sodišče, ki nima druge možnosti, kot da obsodilno sodbo razveljavi. Tedaj je postalo dokončno jasno, da procesa Patria ni in ga ne bo več mogoče pravno nadaljevati.

Toda s tem niti pravni, še manj pa politični del sage v zadevi Patria, še ni končan. Vrhovno sodišče namreč ni uresničilo zaupanja, ki ga je vanj polagalo Ustavno sodišče. To je ustavno pritožbo zavrglo predvsem zato, ker je vztrajalo, da pritožnik lahko svoje človekove pravice učinkovito zavaruje z zahtevo o varstvu zakonitosti v postopku pred Vrhovnim sodiščem. V ta namen je večina Ustavnega sodišča, vključno z ločenim mnenjem sodnika Deisingerja, jasno izpostavila, da ima Vrhovno sodišče glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti v skladu s 423. členom Zakona o kazenskem postopku (ZKP) pooblastilo za zadržanje izvajanja zaporne kazni. Da je vsebina zahteve taka, izhaja iz sklepa Ustavnega sodišča, ki opozarja na resne očitke kršitve človekovih pravic. Še ostrejši pa je bil mag. Krivic, ki je poudaril, da mora Vrhovno sodišče glede na stopnjo kršitve, ki se je zgodila v postopku, nujno in takoj zadržati izvajanje zaporne kazni.

A kaj, ko je Vrhovno sodišče ostalo zvesto prevladujoči praksi slovenskih sodišč zadnjih dveh desetletij. Zapletlo se je v interne birokratske boje izločanja dveh sodnic, dodeljevanja spisa sodnici poročevalki, ki kljub absolutno prednostni naravi zadeve odhaja na: dopust. Tako Vrhovno sodišče do petka popoldan ni storilo ničesar in nič ne kaže, da se bo karkoli zaradi dopusta premaknilo v tem tednu. Predsedniku Vrhovnega sodišča pa se to ne zdi tako pomembno, da bi spis predodelil drugemu poročevalcu in tako omogočil odločanje o njegovi vsebini.

Medtem je pritožnik nastopil zaporno kazen, odvzeta mu je bila osebna svoboda, izločen je iz predvolilne tekme, in to vsem uradno in neuradno izpostavljenim kršitvam človekovih pravic navkljub. A pozor, krivdo za to je Vrhovno sodišče naprtilo kar pritožniku samemu. Ta ni podal predloga za odložitev kazni zapora, ki bi ga moral vložiti na okrožnem sodišču. Nekateri mediji so to takoj interpretirali kot Janšin predvolilni manever. Z drugimi besedami, postavili so tezo, da če pritožnik že ni in ne more biti pravno kriv, potem gre pa vsaj v zapor po svoji krivdi. Tako zelo je torej zvit, da se je očitno tudi zaprl sam.

Zavedajoč se specifične odsotnosti vsakršne kemije med obsojencem v zadevi Patria in slovenskimi mediji, me je tak medijski pristop vendarle presenetil. Namesto da bi se pozornost javnosti osredotočila na tisto, kar se je res zgodilo, se je postavila nova, povsem sprevržena teza o namerni neuporabi pravnih sredstev za, verjetno, mučeniški odhod v zapor. V resnici pa je Vrhovno sodišče zavestno zavajalo javnost, saj bi o zadržanju izvajanja zaporne kazni po 423. členu ZKP lahko, glede na sklep Ustavnega sodišča in mnenje uglednih ustavnih pravnikov, pa bi celo moralo odločiti samo brez kakršnegakoli predloga obrambe. Vrhovno sodišče tega ni storilo, ampak je pritožnika usmerilo na okrožno sodišče.

Več lahko preberete v Večeru.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete lahko njegov obstoj podprete z donacijo.