Dve državi in zavzemanje za diametralno nasprotni smeri razvoja
V teh dneh se kot nalašč ponujajo vzporednice med Ukrajino in Slovenijo. Neredki bi ob taki uvodni tezi zastrigli z ušesi, morda celo zavili z očmi. Kaj pa ima Slovenija opraviti z Ukrajino? Mi smo vendar najboljši vsaj med prišleki iz komunističnega bloka, in če kdo, se morajo drugi učiti od nas in ne obrnjeno. Pa vendar, saj nihče ne vztraja, da se moramo karkoli naučiti od Ukrajine. Vzamemo jo lahko samo za primerjavo in se vprašamo, kako je mogoče, vsaj po mainstream medijih sodeč, da se pripadniki mlade generacije v teh dveh državah zavzemajo za diametralno nasprotno smer razvoja. V Ukrajini gredo ljudje, zlasti mladi, ki jih opisujejo kot tiste, ki nimajo več zgodovinskega spomina na komunistične čase, na ulice in zahtevajo evropsko prihodnost za Ukrajino. Obratno, pri nas mladi, ki prav tako niso odrasli v komunizmu, ki bi jim, drugače kot njihovim staršem, opral možgane, protestirajo proti Evropski uniji in se zavzemajo za t. i. demokratični socializem. Kako je mogoče pojasniti to razliko?
Najbolj preprosto bi lahko to dilemo odpravili rekoč, da gre v slovenskem primeru zgolj za medijsko izkrivljeno podobo realnosti. Po tem scenariju si tudi v Sloveniji ljudje večinsko v resnici želijo, da bi bila naša država zasidrana v Evropi: v pravnem, ekonomskem, političnem in celokupnem vrednostnem smislu. Številni vztrajajo pri tem v prepričanju, da druge alternative ni. Čeprav to ne drži povsem. Obstajajo segmenti slovenske družbe, zlasti ekonomsko pa tudi politično vplivni, ki bi se in pravzaprav se najbolje počutijo na Balkanu, delujoč po balkanskih vzorcih in uzancah. Tega smo se po letu 1918 nekoliko nalezli vsi. Sedemdeset in več let bivanja in udejstvovanja na Balkanu je na našem, sicer srednjeevropskemu narodu, pustilo očitne, morda celo nepopravljive posledice. Dandanes jih je mogoče opaziti na vsakem koraku, merijo pa se v nizki stopnji pravne, politične in demokratične kulture ter v katastrofalnih ekonomskih številkah.
Zdi se, da imajo balkanski vzorci ravnanja, kot nasprotje evropski usmerjenosti naše države, vsaj tihe simpatije v naših vodilnih medijih. To tezo gradim tudi na izkušnji iz prve roke. V intelektualno izjemno močnem in prodornem krogu tridesetih posameznikov mlajše generacije do 30 do 40 let smo več mesecev pripravljali obširen zbornik, z naslovom Evropska Slovenija – prispevki za nov nacionalni program. Izdan in predstavljen je bil v maju, a je naletel na popolno medijsko blokado. Čeprav na visoki znanstveno-strokovni ravni odgovarja na najbolj aktualna vprašanja, pred katerimi je trenutno Slovenija, in je nastal izpod peres tistih, ki bodo, hočeš nočeš, v prihodnjih desetletjih živeli in tudi sooblikovali to državo, se vest o njem skorajda ni prebila do ljudi. Povsem drugače kot pamflet o demokratičnem socializmu, ki še donedavna ni imel nobene resne vsebine. Ta je naletel na vsestranski medijski odmev.
To bi bilo mogoče razumeti tudi tako, da nekateri pojmujejo ne-evropsko smer razvoja naše države kot korak k emancipaciji. Razmišljajo nekako takole: dominantna ideologija v Sloveniji je liberalna, kapitalistična ideologija zahodnoevropske države. Ta je povzročila ekonomski in družbeni razkroj, kot smo mu priča sedaj. Zato je treba prekiniti z njo in stopiti na drugačno pot demokratičnega socializma.
V Ukrajini, nasprotno, je dominantni diskurz podčrtan s postsovjetsko rusko usmeritvijo in vzdrževan z oligarhično oblastjo. Osvoboditev od nje lahko vodi le prek Evrope. Tisto, kar je v Ukrajini na diskurzivni ravni progresivno: torej Evropa, je pri nas pojmovano kot regresivno; in obrnjeno: tisto, kar je pri nas pojmovano kot napredek: demokratični socializem, proti temu v Ukrajini protestira na sto tisoče ljudi. A to je diskurz, kaj pa je realnost? Ta je, kot vemo, v veliki meri odvisna od medijev, ki jo lahko izkrivljajo, a le do neke mere.
Več lahko preberete v Slovenskem času.
