M. Acceto, Iusinfo: O izseljenstvu in priselitvi

V zadnjem tednu sem imel po ljubljanskih ulicah ob bolj ali manj naključnih srečanjih več pogovorov, ki so šli na depresivno podobno noto: »Blagor tebi, da si v tujini. Veš, tu nam gre vse slabše – politika je docela skorumpirana, gospodarstvo na psu. Kar ostani na Portugalskem, nikar se ne vrni.«

Na podobno vižo mi je malo potožil marsikateri sogovornik, z ostrimi besedami in s stopnjo razočaranja, ki je še poleti pred svojim odhodom v tujino nisem slišal. Sprva sem se malo začudil – češ, saj danes Sloveniji menda že ne more iti kaj slabše kot, recimo, pred štirimi meseci. (Če je verjeti novicam o preiskavah, ki se vršijo tudi na nekaterih do sedaj nedotakljivih vršacih, morda celo bolje.)

Potem pa sem dojel, kje se skriva razlika: v tem, da sem danes v očeh sogovornikov že zdomec, nekdo, ki živi drugod in se v Slovenijo vrne le za kak praznik, kot tak pa tudi primeren za delitev tistih čustev in občutenj o domačem življenju, ki jih nekako nima smisla deliti s someščani. (Podobno, kot če recimo skočite v morje na robu Atlantskega oceana in ugotovite, da je voda zelo mrzla – tega ne boste šli razlagat vsem drugim plavalcem, ki so tudi sami že v morju, zato pa toliko raje nekomu, ki se na skok šele pripravlja.)

Do tega učinka je že prišlo, čeprav sem v tujini šele štiri mesece – v očeh (docela dobronamernih) sogovornikov nisem več nekdo, ki bi povsem delil njihovo zgodbo. A seveda povsem enako in še nekajkrat bolj poudarjeno velja tudi na Portugalskem – v očeh mojih portugalskih sodelavcev in drugih sogovornikov sem tujec in niti približno (še) ne nekdo, ki bi na enak način občutil sladkosti in grenkobo portugalskega življa. To bi človeka lahko zaskrbelo – viseti v limbu med dvema državama oziroma političnima skupnostma, od katerih nobena ni (več/še) pravi dom, se že ne more slišati preveč prijetno. Razen, morda, kadar gre za dve državi, ki ju močno stiska primež gospodarske in politične krize in v katerih je privzeto počutje večjega dela prebivalstva sestavljeno iz razočaranja nad politično sedanjostjo in strahu za osebno prihodnost. Če gre verjeti sogovornikom, sem se z družino vred rešil slovenske stiske, hkrati pa tudi še ne ujel v past portugalske stiske, ampak živim lagodno življenje na nekem povsem avtonomnem otočju svetovljanskih plačancev. Podoba je vsekakor mikavna.

Med Portugalsko in Slovenijo je sicer v določenih pogledih veliko razlik. Lizbono krasi prijetno podnebje, v katerem ti največji optimisti obljubljajo vse do 300 sončnih dni na leto in kjer je na avtomobile prepovedano namestiti zimske gume. Ko sem pred dnevi odhajal na praznični obisk Ljubljane, je bila razlika v temperaturi skoraj dvajset stopinj. Zaradi toplejšega vremena v Ljubljani je zadnje dni ta razlika nekoliko manjša, a še vedno velja, da je v Lizboni v primerjavi z Ljubljano pozimi klima veliko ugodnejša na ulicah in malo manj ugodna v stanovanjih, saj zaradi manjše potrebe večina sploh nima dobro urejenega gretja ali dobro zatesnjenih oken.

Nadalje je razliko opaziti tudi v socialnem pogledu. Po BDP na prebivalca je Slovenija nekoliko pred Portugalsko (22.000 USD proti 20.000 USD, pri čemer se obema državama pozna padec v letih krize), a ta podatek zakriva večjo razliko med državama, kot jo delno razkriva Ginijev koeficient, ki meri (ne)enakomernost porazdelitve dohodkov oziroma stopnjo neenakosti v državah: medtem ko je Slovenija (0,24) na samem vrhu EU z najnižjo stopnjo neenakosti, je Portugalska skupaj z Latvijo in Španijo na njenem dnu. Povedano po domače: Portugalska je zelo razslojena, BDP 20 tisočakov pa zgolj povprečje dokaj številnega dela prebivalstva, ki živi zelo udobno življenje z velikimi stanovanji, bogatimi avtomobili, polno zaposlenimi gospodinjskimi pomočnicami in včasih šoferji, in še večjo množico revežev, ki se komaj – če sploh – prebijajo iz meseca v mesec. Prvih je seveda še posebej veliko v Lizboni, slednjih pa na deželi, a zlasti v mestih ponekod ti različni sloji tudi sobivajo (navsezadnje so zgoraj omenjene gospodinjske pomočnice že med tistimi, ki si posebnega bivanjskega luksuza ne morejo omisliti), kar morda še prispeva k občutkom socialnega ogorčenja in nezadovoljstva, ki se širi med ljudmi.

Tudi v tem pogledu sta si Slovenija in Portugalska namreč podobni. Ne v vseh pogledih enako, a kriza je prizadela obe, na Portugalskem pa se meri tako po nepriljubljenih varčevalnih ukrepih ter bitkah med vlado in ustavnim sodiščem ob iskanju politično sprejemljivih in ustavnopravno dopustnih kompromisov med varovanjem pridobljenih pravic in gospodarsko vzdržnostjo kot tudi med mnogimi stavkami, ki občasno hromijo predvsem javni potniški prevoz, baje pa bomo čez nekaj dni ob vrnitvi v Lizbono še ujeli zaključek dvotedenske stavke smetarjev.

Prav tako sta si državi podobni tudi po nezadovoljstvu nad etičnimi standardi svojih oblastnikov. Ena od anekdot, ki sem jo že nekajkrat slišal, govori o tem, kako med Lizbono in Portom potekajo kar tri lepe avtoceste in da so skoraj začeli graditi še četrto, pa čeprav so te plačljive avtoceste potem naravnost nesramno prazne, medtem ko se šparovni Portugalci vozijo po manjših magistralnih cestah. (V duhu evropskega povezovanja ob tovrstnih projektih gotovo lahko pomislimo tudi na učinkovito izrabo evropskih sredstev, a v vsakem primeru je nemara vsak tak večji gradbeni projekt prav mikavno polje, hmm, finančnih priložnosti.)

Več lahko preberete na Iusinfo.