Če smo se doslej Lahko pretvarjati, da je protidemokratična represija stvar vzhodnoevropskih posebnežev, je te iluzije sedaj konec.
Lov mačke z mišjo med špansko državo in odstavljenim katalonskim predsednikom Puigdemontom je poslastica za vse ljubitelje klasičnih komedij. A cincanje španskega sodstva, ali naj ponovno sproži evropski nalog za prijetje med njegovim obiskom Danske, posnetki španske policije, kako v okolici katalonskega parlamenta v Barceloni odpira pokrove kanalizacije, da bi mu preprečila, da se pretihotapi na sejo parlamenta, ki bo odločala o njegovem imenovanju, napoved kazenskega pregona zoper predsednika parlamenta, če bo dovolil glasovanje v njegovi odsotnosti, grožnje poslancem; ki so jih decembra izpustili na prostost proti plačilu varščine, da se bodo nemudoma vrnili v pripor, če bodo oddali svoj glas za Puigdemonta … vse to vendar pušča grenek priokus in poraja nekatera bridka spoznanja, ki se tičejo tudi mlade in šepave slovenske demokracije.
Prvo spoznanje
Raven demokracije v EU se niža. Po avtoritarnem obratu na Madžarskem in Poljskem je zdaj ena gospodarsko najbolj propulzivnih dežel v Evropi oropana osnovnih državljanskih pravic. Kot že tolikokrat v zgodovini se je kriza političnega sistema začela na obrobju in si počasi utrla pot proti središču. Iz globokega poljskega podeželja, ki je pred dvanajstimi leti na oblast ob nejeveri prosvetljene evropske javnosti prvič katapultiralo dvojčka Kaczynski, je dospela vse do francoske meje, kjer španski policisti odpirajo prtljažnike avtomobilov, da se v njih slučajno v svojo domovino ne bi vračal demokratično izvoljeni mandatar, odstavljen na način, ki ga težko imenujemo drugače kot mehki državni udar. Če smo se lahko do nedavnega predajali utvari, da je protidemokratična represija stvar vzhodnevropskih posebnežev, zdaj vidimo. da pred njimi niso vame niti »konsolidirane demokracije« Zahoda.
Drugo spoznanje
Če bi se kaj podobnega zgodilo v 70-ih ali 80-ih letih prejšnjega stoletja, bi lahko katalonski politični preganjanci našli varno zatočišče v Evropi. Puigdemont in njegovi bi se lahko v Evropi nacionalnih držav in zaprtih meja s svojim španskim potnim listom gibali od Biarritza do Helsinkov, kot je to počelo na stotine protifrankističnih disidentov. V Evropi schengenskega režima in »vse popolnejše unije« pa nad njimi visi Damoklejev meč evropskega naloga, spričo katerega lokalnim sodiščem ne ostane drugega, kot da preverijo, ali v domačem pravnem redu obstaja primerljivo kazensko dejanje in osumljenca nato po hitrem postopku izročijo državi, ki zahteva njegovo prijetje. Evropa 21. stoletja ni prostor za oporečnike in preganjance. Ureditev, ki naj bi varovala človekove pravice, se je spremenila v peklensko kletko, kjer se kazenski postopki v eni državi avtomatično prenesejo v ostale -brez dodatnih vprašanj o upravičenosti pregona.
Za zdaj se lahko tolažimo, da nad pravicami evropskih državljanov bdijo institucije, kot je Evropsko sodišče za človekove pravice. Toda nedavni poskus Španije, da bi vanj imenovala člana vladajoče stranke, avtorja knjižice aforizmov, ki razkriva njegovo mržnjo do narodnih manjšin, in je povrhu vsega še sin fašističnega politika in brat pravnomočno obsojenega mučitelja baskovskih zapornikov, razkriva neprijetno dejstvo – sestav nadzornih institucij določajo države članice. In hvalevredni ustroj evropske integracije, ki s principom »ena država – en glas« preprečuje prevlado večjih članic nad manjšimi, pomeni, da ima, denimo, na vrhovnem razsodišču o človekovih pravicah v Evropi glas nemškega predstavnika enako težo kot glas sodnikov, ki jih predlagajo Madžarska, Rusija, Turčija in Azerbajdžan. Se še vedno počutite varne?
EU brez ustreznih mehanizmov za razreševanje nepredvidenih kriz
Seveda obstajajo mehanizmi selekcije, objektivni kriteriji razsojanja in podobne pedantnosti, s katerim se dobronamerni birokrati ščitijo pred arbitrarnostjo oblasti. Toda predstava, da lahko EU v nedogled ostaja varuh demokracije, medtem ko ena država za drugo drsi v avtoritarizem, je nevarna iluzija. Evropske nadzorne institucije lahko delujejo v duhu demokracije in človekovih pravic natanko v meri, kolikor v tem duhu delujejo njene posamezne članice.
Če smo v 90-ih letih hrepeneli po članstvu v evropskih integracijah, ker smo upali, da bo »Evropa« izvozila svoje vrednote v naš sistem, zdaj vse kaže na nasprotni trend: kaj če je »Evropa« tista, ki se bo počasi nalezla navad, ki prevladujejo v državah z avtoritarno in totalitarno polpreteklostjo, kjer pod površjem kot palačinke tanke plasti demokratične kulture ždijo avtoritarne skomine desnih in levih demagogov?
To je posledica dejstva, da je sedanji ustroj EU nastal v času, ko so elite verjele v »konec zgodovine«. Nihče ni pomislil na učinkovite varnostne zavore, če bi se zgodovinski trend obrnil v negativno smer. Ladja, namenjena oceanskim plovbam, je bila zgrajena za vremenske pogoje jadranske lagune. EU je zato brez ustreznih mehanizmov za razreševanje nepredvidenih kriz. Od tod tragični paradoks, da se težave, ki so rešljive le na evropski ravni – dolžniška, migrantska, zdaj katalonska kriza, v veliki meri tudi teroristična nevarnost –, nerešene kopičijo v posameznih državah in se kot gangrena širijo v sosedstvo. Posamezne članice jih ne morejo več reševati na »tradicionalne« načine (Grčija ne more devalvirati svoje valute, Španija ne more bombardirati Barcelone, nacionalne države se pred posledicami globalizacije ne morejo zagraditi za zidovi iz hladno-vojnih časov), EU pa, kot vsota držav, nima instrumentov, da bi stvari vzela v svoje roke.
Kaj vse to pomeni za nas, ki smo se tri desetletja naslanjali na idejo »evropskih vrednot« in se ob vsakem koraku sklicevali na »prakso razvitih demokracij«? Verjetno nič dobrega. A vendar, če drži, da človek odraste tedaj, ko prevzame soodgovornost za usodo sveta, je morda čas, da v svojem 27. letu tudi Slovenija preneha capljati za starševsko figuro »Evrope« in raje začne resno razmišljati, kaj lahko sama stori za njeno oživitev. To lahko storimo le z okrepitvijo demokratičnih praks in pravne države pri nas. Le tako bo EU za odtenek manj nesrečna vsota posameznih članic.
Luka Lisjak Gabrijelčič je zgodovinar, urednik Razpotij, raziskovalec na CEU, Budimpešta.
