Spomnimo se, z gospodarskim in ekonomskim konceptom, kot ga je decembra 2011 predstavljal kandidat za mandatarja Zoran Janković, bi se nekje v aprilu 2012 že znašli v stanju kolapsa javnih financ. Republika bi morala zaprositi za mednarodno pomoč, kar bi bistveno oslabilo vse vidike nacionalne suverenosti. Posledice bi dolgoročno čutili vsi v obliki standarda, ki bi drastično upadel.
Nasproti forumom, ki so ves čas nastopali zoper varčevalne ukrepe, češ saj je rezerve še dovolj (Zoran Janković, Danilo Türk, poslanski skupini SD in PS), je ves čas delovala kohezivna, racionalna sila, podprta z voljo Evropske unije in EUCD-ja. V mislih imamo vlado, ki si zasluži naslov “državljan”, “skupnost državljanov” leta 2012, takšna je njena vloga pri ohranjanju standardov, ki smo jih v polnosti dosegli v obdobju 2007‒2008 (tedaj smo bili na 91 % evropskega BDP), začeli pa ob osamosvojitvi. Dejansko: dobro desetletje in pol po mednarodnem priznanju je Slovenija napravila občudovanja vredno pot. Iz nekdanje provincialne gubernije socialistične Jugoslavije, usmerjene med neuvrščene ali v tretji svet, pripadajoče polrazvitemu klubu držav, ki tvorijo preddverje Evropske zveze, je napredovala med članice Unije in bila celo prva od držav nekdanjega obnebja Varšavskega pakta, ki je bila vključena v evroobmočje. V tem času je tudi izdatno povečala svoj bruto družbeni proizvod. Če je bil ob koncu osemdesetih let dvajsetega stoletja ta na eni tretjini tistega, s katerim sta se odlikovali najbližji sosednji državi, severni del Italije in Avstrija, je v tem času zrasel za trikrat in se je še zviševal. Spomnimo se, da smo vrh v tem smislu dosegli predvojnega leta 1941 (tedanje januarske statistike), ko smo bili glede na pokojnine in osebne dohodke celo na 90 odstotkov avstrijskega povprečja.
Ni naključje, da vlado sestavljajo in vodijo ljudje, ki se zavedajo prehojene poti, predvsem pa škode, ki jo je Slovenija utrpela v socialistični Jugoslaviji. Nekateri od njih so to spoznali zelo zgodaj in svoje življenje v celoti posvetili blaginji osamosvojene Slovenije, ugledne članice najbolj elitnega kluba držav na planetu, Evropske zveze. Ni zaman prof. dr. Ivan Štuhec nedavno zapisal, da bi moral zdajšnji ministrski predsednik zaradi svojih prizadevanj v zadnjem času (in zaradi vsega, kar je moral skupaj z družino prav zaradi tega pretrpeti) dobiti naziv Slovenec leta 2012.
Nasproti racionalni sili (logosu) vlade in drugih institucij republike (npr. ustavnega sodišča) so stali elementi, ki so se – in se še naprej – sklicujejo na fiktivno tezo, da je zdaj v državi vse narobe, da morajo zato vsi oditi ter da je nadalje treba vzpostaviti mehanizme, ki jih je predvideval jugoslovanski socializem, ko je bilo vsakemu dano po njegovih potrebah. V državi resda ni vse tako, kot bi moralo biti (kot je npr. v Avstriji ali severni Italiji), vendar je neprimerljivo bolje (govorimo o osebnem standardu državljanov), kot je bilo v SFRJ. Pa še tedaj je bilo tako zaradi ameriških posojil, ki jih je “neuvrščena” Jugoslavija dobivala kot del tamponskega območja med paktom Nato in Varšavsko zvezo. Ko so ti presahnili, sta se začela kaos in pomanjkanje. Česa vsega ni bilo v državi tedaj, si človek lahko pogleda, če prebira arhivske časopise ali zgodovinske knjige o tistem času. V osemdesetih, ko smo se odločili za odhod, ni bilo niti pralnega praška, niti limon, niti banan, niti goriva, niti avtomobilov (izjema sta bili stoenka in katrca).
Skandirati na ulici pod emblemi države, ki je propadla zaradi gospodarske neuspešnosti, pogojene z ideološko zadrgo, je zombijevstvo v pravem pomenu besede. Če kot zombija seveda razumemo bitje, ki ga ni več in ga tudi nikoli več ne bo.
Ampak da SFRJ nikoli več ne bo, pravzaprav ni negativno, temveč pozitivno dejstvo. Držimo pesti, da bo res tako.
Srečno 2013, samostojna republika Slovenija!
Vir: Siol
