“Liberalci” letijo v nebo

Vzporedno s tem, ko različni mediji opravljajo inventuro prve polovice mandata sedanje vlade in se lahko s Tanjo Starič strinjamo, da je edino, kar je moč zanesljivo napovedati, preživetje koalicije do konca mandata, se vse jasneje zarisujejo konture druge “dveletke” vladnega kabineta.

Velika čistka?

Trenutno imam občutek, da je njeno bistvo najbolje in najmanj ocvetličeno izrazil mojster za seciranje argumentov in eden od vitezov Liberalne akademije v Mladini. Brez dlake na jeziku je okaral dosedanje Pahorjevo “kompromisarstvo” in meni nič tebi nič pozval k odstavitvi s položaja tistih kadrov, ki še preostajajo kot relikt (kajpak gnile) Janševe in Bajukove vladavine. Kot samozvani prvi vitez medijske svobode in avtonomije (v njenem imenu mu je uspelo s pikami in vejicami vred prebrati prav vse slovite brezplačnike, kar se bržkone ni posrečilo niti najbolj zagrizenim “janševcem”) se je kajpak najbolj spravil na – po njegovem mnenju – najbolj zavrženi otok janšizma, nacionalno televizijo. In kar z imeni in priimki navedel kandidate za odstrel, če naj levosredinska koalicija izpolni nalogo, zaradi katere je sploh dobila mandat volivcev.

In res je nenadni politični zaton predsednika vlade sprostil nekaj ustvarjalne energije, ki se bo, kot vse kaže, kazala predvsem v vlečenju precej radikalnih potez v drugem polčasu.

“Liberalci” v avantgardni vlogi

Če je boj na vse ali nič glede na splošno politično stanje še nekako razumljiv, nemalo preseneča, da v njem skoraj nobene vloge ne igra nominalno najmočnejša vladna stranka. Sicer se je slednja bolj malo izpostavljala vse od začetka mandata, ampak človek bi kljub temu od nje pričakoval kakšen znak življenja (tistega, ki ga je konec minulega tedna spustil Sebastijan Jeretič, seveda ne kaže šteti med prave dokaze živosti). Še posebej potem, ko je na lokalnih volitvah utrdila svoj primat na levici in položaj edine resne kandidatke za status “ljudske stranke” kot protiuteži SDS.

Ne, vloga avantgarde v celoti pripada tako imenovanim “liberalcem” v vladi. Po dokaze ni treba daleč. Novi zakon o javni televiziji, v katerega očitno prvoborec Liberalne akademije polaga velike upe, je v nežnih rokah “zaresovke” Majde Širca Ravnikar. Verski zakon, ta trn v peti večine naprednih sil v državi, bo naposled smel v skladu s predstavami svoje klientele popravljati Aleš Gulič iz vrst liberalnih demokratov. Doslej je namreč zgolj stiskal roke raznim škofom, parohom, muftijem in šamanom. Šele potop Boruta Pahorja, ki ga je po vatikanski epizodi držal na kratko, mu bo omogočil, da naredi tisto, za kar je sploh postal direktor. No, pravzaprav je direktorski stolček na uradu za verske skupnosti zasedel, ker ni imel službe in je bilo mesto direktorja Soških elektrarn po naključju že oddano.

Še en “eldeesovec”, pravosodni minister Zalar, mora izpeljati delikatno misijo Masleševega kronanja za najvišjega sodnika v državi. Kar praktično resda nima nobenega pomena, če odmislimo (verjetno) višino plače gospoda Masleše in nemara njegov dober občutek, ker bo lahko zasedel tako visok položaj v državi, do nastanka katere je bil vsaj po trditvah nekaterih (milo rečeno) skeptičen. Se pa zdi njegovo imenovanje delu vladajoče politike izjemnega simbolnega pomena. Izpričevalo naj bi njeno lastno vitalnost vsem tegobam navkljub.

Slednjič je tu suvereno prestavljanje kadrov po šahovnici, kakršnega izvaja Lahovnikova naslednica Darja Radić. Če se prav spomnim, so jo ob imenovanju za ministrico prodajali kot utelešeno strokovnost in strankarsko neobremenjenost …

Nil novi sub sole

Mogoče se komu zdi nenavadno, da ravno “liberalcem” pripada izvedba vseh teh nalog, ki s pristnim liberalizmom, predvsem pa s kakršno koli liberalnostjo, nimajo prav veliko skupnega. Nato se človek nehote spomni, da je Liberalna demokracija Slovenije na moč podobno vlogo vzorno opravljala vse prejšnje desetletje in še velik del našega.

A če se česa boljšega ni moč nadejati od njene oskubljene naslednice, je vsaj Zares kljub tipičnemu staremu liberalnemu demokratu na svojem čelu, kazal nekaj znakov razvoja v smer prave liberalne stranke. Najkasneje po ljubljanskih lokalnih volitvah, ko je dr. Milan Hosta v slogu “opozicijskih” kandidatov iz Uzbekistana, učinkovitost vse prej kot liberalnega župana označil za “odlično” in zabeležil uzbekistanski delež glasov za tovrstne udeležence volitev, Zares pa je županovi listi odstopil skoraj vse svoje glasove, se je ta vtis dokončno razblinil. Tudi s strumno, za nikogar v stranki sporno podporo Masleši, se je potrdila tesna “Zaresova” navezanost na dele tistega sistema pri nas, ki sem ga nedavno označil za “dinozaverskega”. Kar je, glede na vlogo nekaterih njegovih akterjev v demokratičnem gibanju konec osemdesetih, nekoliko presenetljivo.

Spet ta referendum

Avantgardne nakane tudi, če uspejo vse do zadnjega, kajpak ne bodo imele trajnega učinka. Še najmanj bodo prispevale k ohranitvi sedanje garniture na oblasti po naslednjih volitvah. Dovolj žalostno je, da jim lahko simbolično uzdo znova natakne referendum. Ne glede na to, da je bedast kot le kaj in v naših razmerah, ne Grimsov ne Majdin zakon, ne moreta izgnati negativnega vpliva politike z državne televizije, ga predlagatelji preprosto morajo dobiti. Če Janševi niti ob tako obrobni temi niso zmožni mobilizirati več volivcev od razmajane koalicije, bi bil zares čas, da se predsednik SDS poslovi od vodenja opozicije.

 

Foto: Liberalna akademija