Uspeh terorizma je odvisen od tega, ali bo močnejšega dovolj prestrašil, da bo začel delati napake.
Po pariškem napadu so se mnogi zmrdovali nad čustvenimi izrazi solidarnosti do Francije. Francoske zastave na facebooku, #PrayForParis in tako dalje, vse to je seveda kič, ki pa je imel podlago v pristni izkušnji, ki je mnogi, zlasti starejši, niso razumeli …
Zdelo se jim je, da dogodki zadevajo neko daljno deželo, katere usoda nas pravzaprav ne zadeva. Prav je sicer, da človek globoko zavzdihne in zmaje z glavo nad tem, kam drvi ta svet, kaj več pa se niti ne spodobi. Saj veste: kaj pa otroci, ki umirajo v Afriki in to?
Protizahodni refleks
Ta miselnost se je ponovila v torek. Medtem ko so večje evropske javne televizije prekinile redno oddajanje, da bi poročale o napadu na našo skupno prestolnico, se RTV Slovenija ni pustila zmotiti in je nadaljevala predvajanje kuharskih nasvetov oz. tiste razvedrilne slaboumnosti, ki je bila pač na sporedu.
Pri nas obstaja neki nagonski protizahodni refleks, ki je deloma odraz skepse do nacionalizma velikih držav, večinoma pa izhaja iz samoupravne brezbrižnosti do vsega, kar se dogaja “tam zunaj” in nas neposredno ne zadeva.
Kar to pišmeuhovstvo spregleda, je, da nas veliko Slovencev, rojenih po letu 1980, s preostalimi evropskimi deželami čuti povezanost, ki je veliko bolj zasidrana v vsakdanji izkušnji, kot je to veljalo za starejše generacije.
Mnogi smo na študijskih izmenjavah in delovnih praksah po vsej Evropi stkali gosto mrežo osebnih vezi. Danes je, kot opozarja mladi filozof Miha Kosovel, nenavadno, če na kakšni malo večji zabavi ne srečamo vsaj enega para, kjer sta partnerja pripadnika različnih evropskih narodov.
Ko se nagonski odziv umakne ideološki pravovernosti
Kar se zgodi v Bruslju, Parizu ali Pragi, nas zadeva: ne le zato, ker marsikdo te prestolnice pozna bolje od sosednje vasi, temveč zato, ker imamo v njih dovolj prijateljev, da nam zastane dih, ko zaslišimo, da se je v njihovi bližini zgodilo nekaj strašnega.
Zato smo že ob pariškem pokolu začutili, da smo na udaru tudi sami; na način, kot tega nismo začutili 11. septembra in ne začutimo, ko streli odjeknejo v Alžiru ali Kirkuku. To je povsem naravni občutek, ki priča o naši umeščenosti v svet in se ga ne smemo sramovati.
“Je suis itd.” je bil nagonski odziv, ki ga je šele naknadno prekinila brutalnost ideološke pravovernosti, ki nas je skušala prepričati, da je naš instinkt napačen, saj ima Zahod veliko masla na glavi, poleg tega pa – saj veste – Afrika in to.
Videl sem mnoge prijatelje, ki so po spontani reakciji hiteli odstranjevat francoske zastave s profilov družabnih omrežij, saj jih je politbiro Protiimperialistične fronte, ki sestankuje na straneh Mladine, opomnil, da “tovariši, to ni naš boj”. In mnogi so, v konformizmu, v katerem je že Cankar prepoznal neusmiljenega despota duš, ki bivajo v senci Triglava, začeli papagajsko naštevati razloge, zakaj si Zahod pravzaprav zasluži, da ga dosežejo posledice lastne kolonialne preteklosti.
Cilj terorističnih napadov: panika, ki bo razrahljala vezi
Mislim, da se bo po torkovih napadih ta interpretacija težje uveljavila. Ni več mogoče reči, da gre za napad na zahodno velesilo. Zelo očitno gre za napad na evropski projekt.
Ne le zato, ker je bil napaden sedež evropskih institucij, temveč zato, ker dinamika in brutalnost napadov ne puščata dvoma: cilj je ustvariti paniko, ki bo razrahljala vezi med evropskimi državami ter državljani različnih izvorov in prepričanj.
To je bilo sicer jasno že ob pariškem napadu. Teroristi so udarili natanko v četrti, kjer je v vse bolj fragmentirani francoski družbi mirno, plodovito sobivanje med Francozi različnih izvorov in veroizpovedi še vedno del vsakdana.
Danes so na udaru institucije in vrednote, ki to sobivanje omogočajo. Sovražnik je znan. Razrvani nihilizem, ki sovraži neveličastnost razsvetljenskega projekta – mir, svoboda, varnost, enakost pred zakonom, strpno usklajevanje interesov – in vidi v njegovem nasilnem propadu sredstvo gradnje nove kolektivne vizije.
Več lahko preberete na siol.net.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
