Kritika konſervativna: Ugled, slava, doksa (1.)

Ugled je ključna kategorija sodobnega političnega življenja. Če se človek odloči za vstop v politiko, se mora sprijazniti z dejstvom, da ne bo nikoli deloval zgolj kot funkcionar – kot anonimni izvrševalec ali uradniški tehnokrat –, temveč bo nastopal tudi kot osebnost.

Janković ali Janša sta veliko več od seštevka vseh funkcij, ki sta jih opravljala v življenju. Janša ni samo poslanec ali bivši premier, Janković nedvomno ni zgolj župan prestolnice. Sta osebnosti, ki uživata med nekaterimi sodržavljani spoštovanje, med drugimi sovraštvo in prezir; povedano drugače, sestavni del njunega političnega delovanja – njunih interakcij z javnostjo in sodržavljani – je ugled.

Seveda, v demokraciji so najvišji izraz političnega strinjanja volitve, s katerimi državljani svojim izbrancem uradno podelijo zaupanje in s tem tudi mandat. Toda politiki si poskušajo izboriti tudi druge, otipljivejše, manj abstraktne dokaze naklonjenosti. Janez Drnovšek je osvajal bralne police svojih rojakov, Katarina Kresal si je z odločnim, ženstvenim nastopom prislužila naslov Slovenke leta, Borut Pahor – no, Borut Pahor je za naklonjenost tekmoval na več kot en način. A motili bi se, če bi v teh poskusih dvorjenja javnemu mnenju videli zgolj sredstvo pridobivanja volilnih glasov. Kajti moderni politik ni učenec Machiavellija. Po javnem pripoznanju in ugledu hlepi vsaj toliko – včasih celo še bolj – kot po politični moči v ožjem smislu besede, tj. po zmožnosti odločanja o državnih zadevah.

Vendar kaj sploh pomeni ta pojem, »ugled«? Pri poskusu definicije ugleda moramo v prvi vrsti paziti na to, da ga ne pomešamo z njegovo predmoderno, predsekularno različico, namreč častjo. Tako kot ugled tudi čast označuje posebno odlikovanost osebnosti, zaradi katere je posameznik vreden, da izstopi iz vrste enakih in pred drugimi ljudmi nastopi povsem neprikrito, kot on sam, kot nosilec natanko te odlikovanosti. Ugled in čast pomenita dejstvo, da smo kar najbolj vredni nastopa v sferi vidnosti in pred očmi drugih. Ko za omizjem spregovori ugledna in častivredna oseba, se razume samo po sebi, da bodo ostali obmolknili in prisluhnili starešini.

A med častjo in ugledom obstaja neka bistvena asimetrija. Medtem ko častivredna oseba s svojo navzočnostjo počasti vse zbrane, prejme ugledna osebnost ves svoj ugled šele od tistih, ki jo gledajo v njenem nastopu. Častivredni človek svojo čast prenaša na ljudi okoli sebe ali na poljubne izbrance – od tod srednjeveška institucija investiture –, ugledni človek pa od navzočega občinstva ugled prejema. Če hočeš uživati ugled, si ga moraš izboriti, zanj moraš laskati, dvoriti občinstvu. Ugled ni le moderna, ugled je bistveno demokratična kategorija.

Več lahko preberete na portalu Kritika konſervativna.